Trije fotri grejo na Triglav

Ko sem bil tako majhen fantek, da sem hodil še v šolo, sem bil včlanjen v planinski krožek (ne vem, a danes še imajo krožke?) Ne spomnim se točno, koliko časa je trajalo, verjetno tam nekje do petega ali šestega razreda. No, in zadnji izlet mojega zadnjega leta udejstvovanja v tem krožku je bil na Snežnik. To je nekje okoli 1700m visoko (štart na krepko čez 1000). Do današnjih dni je to ostal najvišji hrib, kamor mi je uspelo zlesti.

V tej luči se mogoče ne zdi ravno najboljša ideja kar takoj za prvi cilj v tapravih hribih izbrati Triglav. In to v enem dnevu. In to ponoči. In to prvega julija, ko je gor še nekaj snega. V bistvu je verjetno kar slaba ideja. Ampak, na koncu je izpadlo čisto ok. Šli smo gor, prišli smo dol in je bilo čisto fajn.

Bili smo trije. Jaz prvič, drugi fotr drugič (čisto navdušen, mimogrede) in tretji že malo bolj izkušen, ta je bil prej gor že šestkrat. Pravzaprav bi brez njega verjetno izdahnil s polomljenimi kostmi nekje na dnu kake grape, tako da za zelenca, kot sem (bil) jaz, čisto brez skrbi in brez pomoči izkušenega hribolazca vendarle ni priporočljivo rinit na tako turo.

NEX6_0003_1950Kot rečeno, šli smo ponoči, da bi na vrhu ujeli sončni vzhod. Poti ne bi podrobno opisoval, ker itak nismo nič videli. Še dobro, ker če bi se mi tiste skale narisale pred faco podnevi, bi se verjetno obrnil še pred koncem Krme.

Pot iz Krme je sicer menda najbolj priporočljiva za tiste, ki grejo na Triglav v enem kosu. Češ da je med krajšimi in lažjimi. V glavnem štartali smo okoli pol desetih, v štirih urah smo bili pa že pri Planiki (presenetljivo lahkotno smo jo mahali za tri debele strice).

Pri koči je bila malo daljša pavza, potem pa napad na vrh. Od Planike je do vrha kako uro in pol, mi smo rabili več kot dve. Saj smo itak imeli več kot dovolj časa. Ja, zato smo rabili dve uri, ker smo imeli toliko časa. 😛

NEX6_0003_1989-1991NEX6_0003_1993Takoj od Planike gor je bilo še nekaj snega (brez zimske opreme je treba ultra počasi in previdno), potem se pa začne plezarija ob zajli. Saj ni nič posebej težkega, samo dol ne smeš gledat. Razen če greš gor in dol po temi, potem si rešen vrtoglavih pogledov. Od Malega Triglava se pot malo spusti in gre potem po grebenu, pred katerim vsi tako strašijo, meni se je zdelo pa čisto ok (tema pomaga).

NEX6_0003_2002-2004Ni mi pa nihče povedal, da je najtežji del dejansko čisto na koncu. Ko misliš, da si praktično že na vrhu, se pred tebe postavi dvestometrska skala. Ne pretiravam, dvesto metrska skala! Ampak ko si že tako daleč, potem še nekako stisneš. Teh zadnjih 150 ali 200 višinskih metrov sem prehodil v himalajskem slogu – trije koraki naprej in deset sekund pavze. 😛 Ampak je šlo tudi to.NEX6_0003_2027Na vrhu smo bili že ob štirih, ko se je na vzhodu komaj začelo svetlikati. Dobro uro do vzhoda in nekaj čez smo potem uživali v razgledih, ki so se počasi začeli risati. No, bolj izkušeni so pa vse skupaj prespali.NEX6_0003_2030 Zgoraj nismo bili sami. Že ko smo prišli, so bili tam že trije, za nami pa je prišlo še nekaj skupin. Na koncu se nas je zbralo kakih 15 ali 20 častilcev jutranjega sonca. Menda je sicer avgusta ob lepem vremenu še malo večja gužva.NEX6_0003_2049 NEX6_0003_2057 Krst je bil bolj švoh. Pa še krstnega imena nisem dobil. Še dobro vsaj, da ja bila med vsemi ostalimi na vrhu še ena novinka in smo pri njih nafehtali štrik, drugače bi jih dobil še s palicami po riti. Ampak krst je bil in zdaj lahko ponosno rečem, da sem bil tudi jaz na Triglavu. 🙂NEX6_0003_2058NEX6_0003_2073Nazaj smo šli lagano sportski. Do Planike itak ne gre drugače, kot da se čisto počasi in previdno splaziš po tistih skalah in klinih dol. Vmes smo med izogibanjem snežnim zaplatam ubrali eno čisto prvenstveno smer (nekateri bi rekli, da smo se malo izgubili) in parim Čehom poznavalsko razložili, kje se gre na vrh Triglava, do osme smo bili pa že pri koči.NEX6_0003_2099 NEX6_0003_2111Od Planike do Krme se je pot vlekla, in vlekla, in vlekla. V nedogled. Pavze so bile dolge in pogoste, hodili smo počasi. Vreme lepo, pokrajina čudovita, ampak ko imaš noge težke in prste na nogah obtolčene, se res vleče. In potem ko se že ure in ure matraš po skalah, od katerih je vsaka naslednja bolj trda in ostra, ugotoviš, da si komaj na tretjini poti. Da bi se zjokal.NEX6_0003_2123 NEX6_0003_2164Zadnji dve uri smo prebrcali na avtopilotu. Za vsakim ovinkom se je že prikazovala rampa, ampak rampe od nikoder. Ne vem, če je bila teta Pehta halucinacija ali smo jo res srečali tam nekje spodaj v hosti. Mislim, da je bila celo resnična, škoda samo, da je nisem slikal.NEX6_0003_2166 NEX6_0003_2184Kakorkoli že, gor smo hodili približno šest ur in pol vključno z vsemi postanki vred, za dol smo jih pa rabili skoraj osem. Dol gre počasneje kot gor! Vključno z dvema urama na vrhu je cel izlet trajal za dobra dva šihta. Naslednjič bo definitivno kaka druga pot in dva dni.NEX6_0003_2197

Advertisements

4 thoughts on “Trije fotri grejo na Triglav

  1. Hvala. 🙂 Pa sej ni blo tak hudo. Imam občutek, da je šlo sotrpinoma slabše, meni je bilo na koncu kar ok. Srečo smo tudi imeli z vremenom, da je bilo naravnost idealno.

  2. Luštno. Počas moram razmišljat, kako bom mularijo gor spravil… V nekaj dneh, ker gor se gre zato, da se uživa, ne pa da letiš gorpadol 🙂

Povej, kaj te muči

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s