Fotka #47

Zadnjič sem se prvič po dolgem času spet sam peljal z vlakom na petek zvečer. Čudna izkušnja, kot bi skozi neko časovno luknjo padel v zono somraka, v nekakšno časovno kapsulo, kjer se nikoli nič ne spremeni in zakonitosti časa in prostora delujejo drugače. Vse je bilo enako, kot pred leti, samo malo postarano. Isti vlak, malo bolj obdrgnjen in polepljen z reklamami, kot takrat, drugače pa čisto isti. Le prikazovalnik z datumom je kazal petnajst let več.

Tudi potniki so bili isti, večinoma študenti in srednješolci, ki se vračajo domov za vikend. Takrat pred destimi, petnajstimi leti sem bil jaz eden izmed njih, vsak teden ali tri. Še sprevodnik je bil isti, moj nekdanji sosed. Ni me prepoznal, mislim, da me ni niti dobro pogledal. Danes ima nekaj kil več, brke nosi in malo bolj sive lase, ampak bil je on, brez dvoma. Takrat je imel še petintrideset let, poskočen korak, nasmeh na obrazu in vedno je bil pripravljen na pogovor. Zdaj jih ima petdeset in samo še naveličano štemplja karte in odšteva leta do penzije. Čez naslednjih petnajst let bom jaz na njegovem mestu, njega ne bo več in vlak bo še malo bolj postaran. Samo srednješolke bodo ostale enake.

Advertisements

Povej, kaj te muči

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s