Gore in Kopitnik

V petek smo imeli občni zbor v planinskem domu na Gorah. Itak, da sem šel peš. Z vlakom do Hrastnika, potem pa po pešpoti do doma na Gorah. Na tabli piše, da je hoje za uro in pol, ampak jaz sem prišel v komajda nekaj minut več kot eni uri, vključno z enim nekajminutnim postankom za fotkanje. Razen tega pa nisem nič vlekel aparata iz torbe, itak sem že vse poškljocal, ko sem nazadnje tu hodil. Če se prav spomnim je bilo to pred tremi leti.

Na Gorah so fajn ljudje, jedli smo vrhunsko, spal sem za vsega 10€, zjutraj je pa gazdarica samo zaradi mene vstala malo bolj zgodaj, kot bi sicer. Hotel sem krenit čimprej, da bi šel še do Kopitnika, kjer prej še nikoli nisem bil, in bi potem še ujel vlak v Zidanem Mostu. Izkazalo se je, da bi lahko komot pojedel še zajtrk, ker je bilo časa več kot dovolj, ugodno svetlobo za fotkat sem pa tako ali tako že zdavnaj zamudil. No, ali pa če bi štartal še pred svitom.

Kopitnik je zanimiv hrib. Velika planota, ki se od zahoda in severa dokaj položno dviga nad Zasavjem, proti jugu in vzhodu je nekaj neizrazitih vrhov, potem pa prepad navpično navzdol 600 ali 700m do Save in Savinje. Pot od doma na Gorah do koče na Kopitniku je malodane ravninska, dosti tudi po cestah med vikendi, malo gor, malo dol. Od koče na Kopitniku je potem še kakih 15-20 minut malo bolj strme poti, spet malo gor, malo pa tudi dol. Najvišja točka se mi zdi, da mora biti nekje v hosti in ni posebej označena, vpisna skrinjica je pa na najvišji skali, ki štrli ven iz planote. Na to skalo je treba nekaj malega poplezat ob zajli, na koncu je pa pogled za take prizore nevajenega človeka naravnost strašljiv. Stena je visoka nekaj sto metrov, čisto do dna doline jih je pa več kot 700!

Vreme je bilo po eni strani perfektno. Sončno brez enega samega oblačka na nebu in toplo, ampak ne vroče, pa praktično čisto nič vetra. Še na vrhu skale ni nič pihalo. Po drugi strani so pa to najbolj grozni možni pogoji za fotkat. Vseeno me to ni ustavilo, da ne bi naredil na tone fotk. Sploh, ker sem imel časa še pa še. Jasno je bilo, da vlaka četrt čez devet ne bom ujel, naslednji pa je bil komaj ob dvanajstih. Tako sem lepo počasi in z mnogimi postanki v Zidani Most hodil skoraj tri ure po poti, ki naj ne bi zahtevala več kot eno.

Na vlaku je bila gužva, cel kup srednješolcev s šolskimi torbami. Ne vem, a so imeli kakšen informativni dan ali izpite ali so mogoče kaj nadomeščali ali pa po novem hodijo v šolo tudi ob sobotah. Kakorkoli že, vlak je bil tako nabasan, da sem se zastonj peljal domov.

Advertisements

Povej, kaj te muči

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s