153/365 – Zakaj otroci umirajo

3.7.2013 - Oblaki
Sony NEX-5, Carenar 135mm/2.8 pri f/8, 1/640s, ISO200

Zanimiva dogodivščina se je pripetila danes. Zarja je prišla domov iz vrtca s kamnom v nosu. Kamnom! No, kamenčkom, takim čisto majhnim. Ampak dovolj velikim in špičastim, da ni šel ven. Kako kamenček pride v nos, mi ni čisto jasno, ampak pri dve in tri leta starih otrocih je vse možno.

Kakorkoli že, skoraj eno uro smo se matrali s skalo, pa vse brez uspeha. Dete se je drlo, kamen pa ni šel ne naprej ne nazaj. Smo jo poskušali prepričati, da bi ga pihnila ven, pa se ni dala prepričat. Z navadno nerodno pinceto pa tudi ni za prčkat po otrokovem nosu. Bi lahko po nesreči še globlje porinil, potem bi bil pa res hudič.

Pa smo šli po strokovno pomoč.

Na otroškem oddelku brežiške bolnišnice takih stvari ne rešujejo. Pravi naslov je otorinolaringološka ambulanta (ORL), ampak Brežice so preveč zakotna vas in nimajo svojega zdravnika te specializacije. Take primere načeloma pošljejo na kirurško urgenco, ampak je pediatrinja kar takoj povedala, da tudi tam ne bo kruha, ker brežiški kirurgi pač nimajo primernega orodja za tako zahtevne operacije, kot je odstranjevanje šodra in podobne svinjarije iz otroških nosov. Da bo treba bo v Novo mesto na ORL, tam da so bolje opremljeni. Bo kar ona poklicala tja, da naj takoj pošljejo po dežurnega zdravnika, da nas bo že čakal, ko bomo prišli tja.

Od Brežic do Novega mesta je kake pol ure vožnje. Na ORL je bila samo medicinska sestra, ki ni vedela nič, nihče ni klical. Ne vem ali je pediatrinja v Brežicah pozabila ali je izgubila številko. Ni važno, tako ali tako imajo na ORL menda direktivo, da takšne primere rešuje kirurška urgenca. V pritličju, na koncu hodnika in levo.

Na kirurgiji je bila medicinska sestra (diplomirana) zelo prijazna in je tudi zelo prijazno razložila, da oni pač niso pravi naslov za te stvari. To je seveda delo za ORL. Poklicala je kolegico tri nadstropja više, da naj vendarle že pokliče dežurnega ORL specialista, nas pa poslala nazaj.

Pridemo nazaj, pa sestra reče, da bo za počakat, da je dežurni zdravnik rabi nekaj časa, da pride. Predpostavljam, da ga je poklicala medtem, ko smo se mi prestavljali iz pritličja v tretje nadstropje. Ampak ne, pokliče ga šele čez kakih deset minut. Menda je bil največji in edini problem v tem, da smo prišli brez napotnice. Čez 15 ali 20 minut bo tu, pravi.

Skoraj točno dve uri po tem, ko smo začeli iskati pomoč, smo le prišli do zdravnika. Malo dretja in nekaj kapljic krvi kasneje človek ven potegne tisto nesrečno skalo in problem je rešen. Dve uri! Če bi bilo slučajno kaj resnega, bi otrok bil vmes lahko že trikrat mrtev. Ob takem odnosu ni čudno, da se dogajajo tudi tragične zgodbe, o katerih redno beremo in poslušamo. Naslednjič bo bolje, če gremo s takimi težavami k prvemu čevljarju ali kakemu drugemu podobnemu rokodelcu. Orodje ima, zna tudi, pa še ceneje bo prišlo.

Današnja fotka je pa takšna, kot je, ker sem spet pozabil s sabo vzet fotoaparat, da bi poslikal kaj bolj zanimivega. Pa še na nek način fajn simbolizira stanje duha v našem zdravstvu.

Advertisements

Povej, kaj te muči

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s