Osorščica

Osorščica je hrib na severnem delu Lošinja nad Nerezinami in Osorjem. Najvišjemu vrhu se reče Televrin (588m), ni pa ravno izrazit. Na grebenu, ki se vleče kar daleč v smeri SZ-JV so vsaj trije, zadnji je Sv. Mikul, kjer je enako imenovana kapelica z zvončkom. Od tam je tudi najlepši razgled.

Vzpon na Televrin je menda obvezna sestavina vsakega letovanja v Nerezinah. Je pa potrebna čisto tazaresna planinska oprema, vsaj kar se obutve tiče. Jaz sem imel obute navadne tekaške copate in se ni najbolje končalo. Priporočam vsaj nizke pohodniške čevlje.

Osorščica je čisto konkreten hrib. Teh 588m sicer ni ne vem kakšna višina, ampak glede na to, da štartaš z nule, je to nekaj takega, kot če bi se pri nas z avtom peljal do izhodišča na 1400m, zlezel na dvatisočaka in potem govoril, v kakšnih hudih hribih si bil. Teren je tudi precej podoben kot v Alpah. Skale so skoraj od začetka do vrha.

Za direkten vzpon iz Nerezin rabiš menda kakšno uro, nazaj malo manj. Če greš malo bolj naokrog, pa nekaj več. Jaz sem prehodil skoraj celo transverzalo, tako rečejo označeni krožni poti, za kar sem z vsemi postanki vred rabil dobre štiri ure. Da bi prehitel sonce (čez dan je bilo čez 35°C), sem štartal še v trdi temi, malo pred peto uro zjutraj. Nisem imel pojma, kje se gre (štart v kampu Lopari), zato sem šel kar po prvi makadamski poti, ki se odcepi z glavne ceste. No, tega je bilo hitro konec in potem sem taval malo sem in tja po kozjih stezicah. In jaz genijalec seveda brez vsakršne lučke. Glede na to, da v tistih koncih ni kakega omembe vrednega svetlobnega onesnaženja in da takrat slučajno ni bilo niti lune, se je bolj švoh videlo.

Vseeno sem kmalu prišel do malo širše stezice ob kamnitih ograjah, ki prepredajo celotno vznožje Osorščice, tam pa tudi ni dolgo trajalo, da sem našel prve markacije. Kar se tega tiče, so se na Lošinju res potrudili. V brošuri, ki jo imajo na recepciji kampa, piše, da je na hribu za 220km pohodniških poti in vse so očitno dobro označene. Markacije so skoraj dobesedno na vsakem tretjem kamnu, in to tako  sveže, da se je barva komaj posušila.

No, markacijam sem sledil v smeri, ki se mi je zdela prava. Izkazalo se je, da sem prišel skoraj čisto do Osorja, kjer so me potem puščice usmerile v hrib. Tam nekje v bližini imajo očitno tudi nekakšen planinski dom, ampak je malo čuden, ker je zgleda čisto ob vznožju hriba in ne na vrhu. Jaz ga nisem našel, sem prej zavil levo v hrib.

Del poti ob vznožju je še najbolj zanimiv. Ko hodiš med kamnitimi ograjami, ne moreš drugega, kot da se čudiš in se sprašuješ, kdo so bili ljudje, ki so tam živeli in kdaj so imeli čas vse te kamne zložiti skupaj. In potem prideš do razvalin hiš, ki niso navadne pastirske koče ampak skoraj prave graščine. In to praktično sredi ničesar, med temi kamnitimi škarpami brez kakšne ceste ali vsaj širše poti. Očitno so ti ljudje morali biti bogati, da so zidali takšne hiše, danes pa tam ni nikogar. Samo nekaj ovc mi je prekrižalo pot, ampak tudi zanje nisem prepričan ali so domače ali pa so mogoče zapuščene in podivjale.

Pot skratka pelje kar daleč proti severu ob vznožju hriba med ograjenimi parcelami, potem pa se obrne v hrib in na greben. Najprej čez borov gozd, potem borovce zamenja nizko rastlinje in na koncu ostane samo še trava in kamenje. Severni del je očitno najmanj poraščen. Malo pod grebenom pot prečka cesto, ki pelje do oddajnika, verjetno bi se tam dalo lepo peljati z gorskim kolesom, in nad njo končno doseže greben. Potem pa po grebenu gor, gor in še enkrat gor. Vzponu kar ni videti konca.

Proti vrhu je pa spet borov gozd, ki prerašča severovzhodno pobočje. Od tja večinoma ni pogleda, se pa zato daleč vidi nazaj in na drugo stran. Nasprotna stran je veliko bolj strma, mestoma celo prepadna in malo poraščena. Malo pod vrhom je en prehod celo zavarovan z zajlo. Sam vrh je pa bolj kot ne nezanimiv. Tam je nekakšna vpisna skrinjica in stalna geodetska točka in to je to. Zaradi borovcev ni skoraj nič razgleda razen proti zahodu, kjer se vidjo Unije in odprto morje.

Naprej po grebenu se pot malo spusti in potem spet dvigne do oddajnika. Tam je razgled proti jugu že veliko lepši. Pa tam nekje je tudi ena jama ali celo dve, nisem čisto prepričan. Smerokazi so bili malo dvoumni. Je pa definitivno označena pot do Vele jame, ki se spusti čez skale v prepad ob zajli. Da bi šel raziskovat, kje točno to je, nisem imel niti časa niti primerne obutve, pa še pogum bi moral od nekje potegnit, pa nisem čisto prepričan, od kje.

Kakorkoli že, od tega vmesnega vrha je potem nekaj deset metrov spusta, potem pa takoj vzpon na še zadnji vrh, Sv. Mikul (558m). Tam je ena mala kamnita kapelica in fenomenalen razgled na praktično cel Lošinj in še cel kup ostalih otokov severnega Jadrana. Škoda, da je bil zrak takrat dobesedno zapacan in se dejansko ni videlo ne vem kako daleč. V jasnem vremenu se vidi daleč na jug, proti severu se pa menda da videti celo Triglav, to sem nekje prebral.

Spustil sem se direkt v Nerezine. Varianta je tudi čez Počivalce, ampak to izletu doda še kakšno uro in bo moralo počakat na kakšno drugo leto, tako kot tista jama. Itak je sonce takrat že konkretno žgalo, pa še čevlji so me ožulili.

Tam je tudi padel mit, da na Osorščico hodijo samo Slovenci. Na vrhu sem videl nič manj kot dva Italijana, po poti dol pa sem srečal celo skupino kakih petih ali šestih Nemcev (cela familija) ali karkoli so že bili. No, vseh ostalih 30 ali 35 planincev, ki sem jih srečal, so bili pa res Slovenci.

Še fotke. S sabo nisem vlačil digitalca ampak klasiko (Minolta SRT 303) in to črnobelo (Adox 50 CHS). Do vrha mi je ratalo naškljocat cel film:

Advertisements

Povej, kaj te muči

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s