Tura 3: Na Pokojnik

Pokojnik je hrib, stavim, da ni dosti ljudi, ki bi to vedeli. Jaz tudi prej še nisem slišal zanj, niti ni nobenega razloga, da bi. Gre pač za enega v vrsti manj izrazitih vrhov bohorske verige.

Sama tura je bila tokrat malo lažja kot nekaj prejšnjih, na lestvici od 1 do 7 ocenjena s 3+. Trasa za razliko od nekaterih drugih ni kaj preveč razgibana, ampak pač po eni strani gor, po drugi dol. Poleg tega pa še dobrih 10km po ravnini do izhodišča na Blanci in enako nazaj.

Po ravnini smo pičili kakih 30 na uro. Množina! Prvič sem se vozil v skupini(ci). Na ravnini se to hudo pozna, ko se šlepaš na repu, pa čeprav sta spredaj samo dva. Za dva gorca in enega treka je kar spodobno letelo.

Kot rečeno, štart kroga po zemljevidu je bil na Blanci v smeri Sevnice, potem pa že na prvem odcepu v desno proti Čanju. Ta del je lep, skoraj raven in po fini senci. Na koncu se samo malo dvigne čez hrib in potem po makadamu dol v sosednjo dolino. Tam bi naj potem zavili levo na vinsko cesto, ampak je en čičo, ki je sedel pred bajto, rekel, da se na Vranje pride naravnost. Ne vem sicer, kaj ima taprav dec za spraševat za smer, sploh če vse lepo piše na zemljevidu, ampak tako pač je. Pa saj je čičo imel prav, tista cesta res pripelje na Vranje, samo da on ni vedel, da smo mi v bistvu hoteli peljati mimo Ajdovega gradca. In tako smo odrezali en majhen kos planirane ture, izpustili rahel vzpon in zgrešili največjo in edino kulutrnozgodovinsko znamenitost, ki jo premore sevniška občina.

Tam nekje v Vranju se je potem začel pravi vzpon. Naslednja dva kilometra je šlo gor za več kot 200m, povprečno 10% naklona. Meni sicer ni bilo nič takega in sem se lepo odpeljal naprej, ampak sem se potem iz solidarnosti malo ustavil. Sem pa zato od tu dalje imel nekaj časa tudi za fotke, tako da nadaljevanje zgodbe sledi pod slikicami.

Z vrha smo se potem samo še spustili v dolino. Najprej po kolovozu in makadamu na drugo stran hriba do asfaltne ceste, potem pa spet po makadamu ob Stranjskem potoku. Vmes bi naj po predpisanem planu naredili še en krog po vinski cesti, kjer imajo hribčke z vinogradi in turistične kmetije z bogato ponudbo trofejnih suhih salam, ampak mi smo to brez slabe vesti kar lepo izpustili (kdo bi delal  še 7km in 120 višinskih metrov?) in se kar direkt čez Presladol spustili nazaj v dolino Save. Od tam je pa samo še 10km ravnine do doma.

Advertisements

7 thoughts on “Tura 3: Na Pokojnik

  1. Ne. Imam sicer tracker, da mi posname pot, če se en dan prej spomnim dat baterije filat, drugače pa nič GPSa. Zemljevid vozim s sabo, da se ne izgubim. Ponavadi deluje. 😛

  2. No ja … sej mislil sem na tracker. Nekje imam v glavi, da si ga na prejšnjem blogu nekaj omenjal pa nisem bil čisto prepričan…

    Sem ga našel sedaj. Zanimiva zadevca.

  3. Saj zdaj imaš GPS že na večini telefonov. Edino vprašanje je, koliko potem baterija zdrži. Kolikor mi je znano, na večini telefonov GPS baterijo poje v parih urah, tisti namenski tracker pa lahko nosiš okoli praktično cel dan…

  4. Tako je, poleg tega pa nekaterim ne dela GPS brez asistence podatkovne povezave… Kar pa za tujino ni opcija 🙂

  5. Aha, tam sem pa že bil… Imam celo teto v tistih koncih, pa v Zabukovju imajo eno fajn belo vino 🙂 GPS tracker pa data prenos je pa sicer lahko izključujoč, vsekakor pa za uporabo GPS-a na telefonu paše, če 3G izklopiš, ker potem dejansko lahko tudi kakšno daljšo turo s telefonom posnameš.

Povej, kaj te muči

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s