Tura št. 19

Tako, če sem nekje sredi prejšnje ture gledal tale razgled, sem se tokrat po njem vozil. Naslednja na vrsti je bila tura št. 19, imenovana “Grajska tura ob Savi”.

Najdaljši krog v vodniku je to, skoraj 60km ima in 760 višinskih metrov, ampak večinoma poteka po dolini Save, se pravi po ravnini. Pa vseh 60km je po asfaltu. Težavnost je zato samo 3+, kar z drugimi besedami pomeni en lep nezahteven nedeljski izletek. 🙂

Tura se tako imenuje, ker obišče par posavskih gradov (dobesedno par, se pravi dva), dejansko je pa to samo skok iz Krškega v Sevnico in nazaj. Tja po eni strani Save in nazaj po drugi, pa še malo čez hribe, da ni preveč dolgočasno.

Štart je v Krškem, smer pa proti Brestanici po levem bregu Save. Fino je, da sta tu cesti tako na levi (štajerski) kot na desni (krajnski) strani reke, s tem, da je tista na desnem bregu lepa, široka in ravna državna cesta, tista na levem bregu pa je ozka, slaba in zavita lokalna cesta (ne vem, mogoče je kategorizacija dejansko malo drugačna, ampak ni važno). V praksi to pomeni, da je ta druga precej manj prometna in večinoma precej lepa za kolesarjenje, sploh med Brestanico in Sevnico. Kakorkoli že, od Krškega do Brestanice je samo nekaj kilometrov, že od daleč pa se vidi brestaniški grad.

Še malo bolj bližnji posnetek.

Vodnik pred vzponom na grad priporoča še obisk cerkve sv. Petra, čeprav sam niti ne vidim kakega posebnega razloga. Cerkev pač in še britof zraven.

No, potem na grad sta dve možnosti. Ali direkt v hrib ali pa malo okoli in z zadnje strani. Krajša pot je precej strma, tako da “uradna” trasa pelje okoli. Najprej v center Brestanice kak kilometer ali dva navzgor ob potoku in potem levo in v hrib. Knjigica pravi, da je to dejansko najstrmejši vzpon na tej turi, s povprečnim naklonom sicer 10%, vendar dolžine manj kot kilometer, kar že samo po sebi govori o nezahtevnosti celotne ture.

Kakorkoli že, vzponček res ni bil težak in kmalu prideš na vrh grebena med sadovnjake. Tam je menda tudi nekakšen križ, kjer so pokopavali menihe trapiste, ampak meni se ni zdelo nič takega, da bi se splačalo ustavit in slikat. No, potem na koncu tega grebena je pa grad Rajhenburg, kakor se po starem imenuje. Simpatičen grad, ampak bi verjetno moral biti kaj večji navdušenec nad gradovi, da bi mi bilo res kaj za videti. Notri je med drugim muzej posvečen izgnancem iz druge svetovne vojne, ampak odpirajo šele ob enajstih, če se prav spomnim. Ko sem jaz bil gor, je bilo seveda vse zaprto in nikjer nikogar.

Hotel sem si vsaj malo okolico pogledat, ampak so z vseh strani table, kjer piše “ni prehoda”. Jaz sem seveda vseeno šel pogledat, ampak dejansko res ni prehoda. Vse je zaraščeno in polno podrtih dreves. Če hočeš kaj slikat vsaj zunanjost gradu, ni druge variante kot čisto od spodaj.

Tako, prvi grad s te grajske ture je bil za mano. Nazaj v dolino sem se spustil po tisti bolj direktni cesti (povprečni naklon menda 12%). Potem sem se ustavil še na železniški postaji, kjer sem natankal pol litra vode. Namreč čeprav sem štartal že dopoldne, se je že takrat začel delati en jako vroč in soparen dan, tako da sem že do te točke izpraznil prvo pollitrsko flašo. Brestaniška železniška postaja je sicer nasploh ena lepših pri nas, kolikor jaz poznam.

Nadaljeval sem pod mostom in še naprej po lokalni cesti po štajerski strani Save. Kot rečeno, je ta cesta zelo lepa za kolesarjenje. Ravno prav razgibana je, pa še pokrajina je bistveno bolj slikovita kot na drugi strani. Cesta je bila sicer do pred kratkim v katastrofalnem stanju, zdaj pa so skoraj v celotni dolžini položili nov, gladek asfalt. Razlog za te invseticije v infrastrukturo so seveda hidroelektrarne na spodnji Savi. Kmalu pripelješ do tretje v verigi, se pravi do Blance.

Pod jezom stoji spomenik trinajstim pivskim junakom, ki so nesebično žrtvovali svoja življenja za nas v neenakem boju s savskimi valovi (in alkoholom). Ravno v teh dneh minevata dve leti od tega (tragičnega) dogodka.

Tura potem nadaljuje po cesti mimo Dolnjega in Gornjega Brezovega proti Sevnici. Zanimivo je, da nekje približno od Brestanice navzdol ob Savi praktično ne poznajo kozolcev, tu pa prideta skoraj na vsako njivo in pol travnika dva.

Po nekaj kilometrih lepe ravninske vožnje pridemo v Sevnico, tam pa takoj desno in z zadnje strani na grajski hrib. Sevniški grad se mi zdi, da je sicer nekaj manjši kot tisti v Brestanici, je pa zato po videzu sodeč bistveno starejši in veliko lepši.

Tudi vzdrževan je bolje in okolica z grajskim parkom je lepša. Tam so na ogled razne razstave, potekajo različni dogodki, ljudje se poročajo na gradu, zadnjih par let pa spet dela popolnoma na novo urejena grajska kavarna. Jako fino vse skupaj in toplo priporočam obisk.

Grajski park:

Dvorišče:

Na gradu sem še enkrat natankal, potem pa spust nazaj v dolino in naprej proti novemu delu Sevnice. Tam pa čez most na drugo stran in nazaj proti Krškemu. Cesta je praktično v vsakem času zelo prometna in popolnoma neprimerna za kolesarjenje. No, dopuščam možnost, da je kakemu specijalkarju dejansko všeč kolesarjenje v gostem prometu med avtomobili in tovornjaki, večina pa se je verjetno raje izogne, če se le da. Po tej cesti sem jaz šel samo do izvira oziroma napajališča nekje na pol poti med Boštanjem in Logom (kjer sicer ne piše, da je voda pitna, da ne bi bila, pa tudi ne, v vsakem primeru je pa osvežujoče hladna), potem pa sem raje zavil levo in dol na makadamsko gradbiščno dovozno pot (ali karkoli že tisto je). Ta poteka tik ob Savi vse do nove čistilne naprave pri Logu in če bi tam slučajno uredili pešpot in kolesarsko stezo s pripadajočimi klopcami, drevjem in vsemi ostalimi pritiklinami, ne bi storili nič narobe.

Pri čistilni napravi sem potem nadaljeval spet po glavni cesti do Impoljce, potem pa hvalabogu konec ravnine in prometne ceste ter vzpon desno v hrib. Sledil je verjetno eden lepših vzponov tod okoli. Cesta je lepo vijugasta in ne prestrma in skoraj v celoti poteka po gozdu. Vzpon je dolg kake štiri kilometre, strmina pa je enakomerna in nič kaj huda (kakih 5%). Sicer pa na tej cesti vsako leto organizirajo gorskohitrostno dirko na trasi Impoljca-Studenec, tako da je cesta lepo vzdrževana. Asfalt je večinoma lep, na vsaki strani so narisane debele polne črte, na zunanji strani ovinkov je dvojna zaščitna ograja, na notranji pa pobarvani robniki. Kot da bi se vozil po kakem dirkališču, samo da je cesta ozka in gre v hrib.

Pa prometa ni bilo praktično nobenega. Šele nekje proti koncu hoste sta me prehitela dva avta, drugače pa nič. No, je pa bil takrat že približno čas za nedeljsko kosilo in mogoče je bilo tudi zaradi vročine 30 in več stopinj nekaj manj prometa, ker so se ljudje bolj doma držali. V vsakem primeru, na koncu vzpona potem prideš na Studenec. To je drugače jako simpatična, pravzaprav kar vzorna vasica. Imajo nekaj hiš z okrancljanimi balkoni in urejenimi vrtovi, malo cerkvico, gasilski dom z dolgoletno tradicijo, dve gostilni in štiri razrede osnovne šole. Če bi bil angleški turist ali kaj takega, bi verjetno kar cepetal z nogami od samega navdušenja.

S Studenca se potem pot nadaljuje skozi vasi Rovišče in Smečice proti Velikemu Trnu. Pokrajina je tu strašno lepa, razlgedi pa se odpirajo levo proti dolini Save in Posavskemu hribovju z Lisco in ostalimi hribi na eni strani in desno na Krško polje in Gorjance na drugi. Je pa vzpon na Veliki Trn mestoma dokaj naporen, sploh ko piči sonce sto na uro. Veliki Trn je tista špica zgoraj desno na hribu.

In še bižje.

Pa še čisto od blizu.

Razgled z vrha hriba je v normalnem vremenu verjetno sicer soliden, ampak tokrat ni bilo za slikat. Ob enih popoldne v močnem soncu in hudo soparo v zraku se pač skoraj nič ne vidi. Kakorkoli že, potem se cesta malo spusti, potem sem pa malo zalutal. Malenkost sem slabo interpretiral navodila, zemljevida pa nisem gledal. Pisalo je, da je treba proti Ženjam (ali Ženju ali kakorkoli se že to sklanja), in pririnil sem celo že skoraj do te vasi, preden sem ugotovil, da je bilo pravzaprav mišljeno, da bi na enem križišču zavil proti Ženjam, potem pa spet nekam v desno. Sem pač naredil kaka dva ali tri kilometre več, kot bi bilo nujno treba, sem pa zato videl Lepe vasi. Mislim dobesedno Lepe vasi – Gorenjo in Dolenjo Lepo vas.

No, potem ko sem našel pravo cesto, je šlo še malo dol, malo gor čez Spodnje Dule in Golek do Gore (to so vasi). Na Goleku so vinogradi, zidanice, vikendi in lepi razgledi na Krško polje in okolico.

Tam nekje do Gore sem pa zaključil z vsemi hribi in klanci, ves trud pa je bil poplačan z izredno lepim spustom nazaj v dolino Save. Najprej skozi vas imenovano Cesta, potem pa samo še skozi gozd in po dolini potoka. Še asflat je tam precej lep. Potem pa samo še skozi Krško in hop na cilj ture.

Vsega skupaj se je nabralo dobrih 62km in nekaj čez 800 v.m. Časa sem porabil sicer bistveno preveč, imam pa vsaj tistih 33 stopinj v senci (ali koliko je že bilo) za olajševalno okoliščino. Še zemljevid in profil.

(Uf, slik je čisto preveč. Sploh nimam samokontrole. 😛 )

Advertisements

2 thoughts on “Tura št. 19

  1. je že prav, da so slike, mi teksta sploh ni bilo potrebno prebrat, da sem si lahko predstavljal tole turo. pa še dobro so narejene in mi je vedno všeč ko vidim, da nekdo obvlada in se potrudi tudi ko gre za vsakdanje motive.

Povej, kaj te muči

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s