Tura št. 20

Tole spet pišem s krepko zamudo. Skoraj enomesečno, pravzaprav. Ampak bo že moralo biti. 🙂

Tokratna tura je bila št. 20 – Sremiška kolesnica. Tako imenovana, ker gre čez in okoli po Sremiču. Knjigica pravi, da je dolga nekaj malega čez 40km in premaga 875 višinskih metrov. Težavnost okrogle 4 točke. Sliši se fino. 🙂

Štart in cilj naj bi bila v Brestanici, jaz pa sem štartal in ciljal seveda doma, kar je po zemljevidu (slikica spodaj) nekje proti koncu ture. To seveda tudi pomeni, da sem že praktično od vhodnih vrat dalje grizel v klanec na Grmado, ki je s slabimi 500m največji hrib v neposredni bližini. Tja grem tako pogosto — največkrat peš — in se mi zdi nekaj tako samoumevnega, da sem šele ko sem prišel nazaj domov, ugotovil, da sem pozabil naredit vsaj eno tipično fotko, eno tako razglednico tega popolnoma s trto poraščenega hriba. No ja, pa drugič. Do takrat pa lahko verjamete, da je to pač en tak lep piramidasto grmadast hribček s samimi vinogradi od vznožja do vrha. Sremič je vas, ki se razprostira po osojni strani, Grmada pa je ime hriba.

Vodnik priporoča, da narediš en majhen ovinek z glavne ceste in se ustaviš v gostilni Tri lučke. Ne vem sicer, koliko je avtor na tekočem, ampak po videzu sodeč je plac že nekaj časa v zaprtem in propadajočem stanju. No, razgled na Krško je pa še vedno lep.

Pod vrhom hriba se splača narediti še en izlet z najkrajše trase levo do Sv. Mohorja.

Ampak ni cerkvica tista, zaradi katere se splača narediti teh nekaj dodatnih kilometrov — ta je namreč precej neugledna. Ne, od tam je izvrsten razgled na dolino Save od Brestanice gor praktično skoraj do Sevnice.

Ko se vrneš nazaj na originalno začrtano pot, je še nekaj malega vzpona, potem pa v križišču tik pod vrhom Grmade levo navzdol. Sledi vratolomen spust v dolino potoka Brestanica. V parih kilometrih z višine več kot 450m nad morjem na vsega 180m. Potem levo in še kilometer ali dva ob potoku navzdol, potem pa nisem podaljšal do originalnega izhodišča v Brestanici, ampak sem že prej zavil desno do ribnika.

Za ribnikom se začne drugo poglavje mučenja. Strmo v hrib proti Raztezu in nato še dalje skozi vasi, raztresene po hribovitem terenu, vse do Velikega Kamna. Tam nekje vstopimo na območje Kozjanskega parka. Pokrajina je slikovita.

Zanimivo je, da je bilo zjutraj še sonce, zdaj pa se je precej pooblačilo in na momente se je iz oblakov že spustila kakšna kaplja. Pa močno je pihalo, in to hladen severnik. Ni bilo prijetno.

Kakorkoli že, v Velikem Kamnu nato desno in po glavni cesti proti Koprivnici. Kmetije levo in desno, tu in tam kak traktor, vsepovsod “domače” vonjave, ob cesti pa pašniki in zrela žitna polja.

Koprivnica je naslednji malo večji kraj, kjer pa ni kaj dosti za videti. Verjetno je še najbolj zanimiva kapelica ob cesti.

Iz Koprivnice nato še par kilometrov po glavni cesti do Pokleka pri Podsredi. Deževati sicer ni začelo konkretno, veter s severa pa se je okrepil. Cesta pa seveda skoraj direkt proti vetru! No, v Pokleku potem tura zavije spet desno z glavne ceste in strmo skozi gozd v hrib. Tam sem parkrat že kolesaril, ampak v nasprotni smeri. Vedno kadar sem se spuščal skozi tisto hosto, sem ugotavljal, kako bi moral trpeti, če bi kolesaril v obratni smeri. No, danes je ta dan prišel!

Nič, zagrizel sem in bo, kar bo. Hvalabogu zaradi gozda vsaj vetra ni bilo čutiti. Šlo je počasi, ampak v najnižji prestavi sem vendarle prilezel vse do vrha, dobrih 500m visoko. Hribu se reče Goli Vrh in razgled je lep.

Ampak zgoraj je spet pihalo neverjetno močno, tako da se nisem dolgo zadrževal. Spust skozi Križe je spet vratolomen. Pravzaprav je en kratek odsek tako strm, da mi ga v parih poskusih v nasprotni smeri še niti enkrat ni uspelo prekolesariti ne da bi stopil dol! Kakorkoli že, spustu sledi še en kratek vzpon v Spodnje Šapole, potem pa smo z vzponi zaključili in čas je za avtoportret.

Sledi praktično samo še spust skozi Ravne, Zdole in Pleterje nazaj do Krškega. V Pleterjah je še ena zanimivost, in sicer en lokalni umetnik ima kar pred bajto razstavljenih mali milijon skulptur iz lesa. Kot je na primer naslednja.

Tako, to je to, tura št. 27. Vsega skupaj je GPS pokazal približno 42km in slabih 900 višinskih metrov. Še en lušten izlet po razgibani in slikoviti pokrajini z zelo lepimi razgledi, pa kljub za moje pojme dokaj impresivnemu številu “višincev” niti ne nato zahteven. Priporočam.

Še zemljevid poti in profil.

Advertisements

One thought on “Tura št. 20

Povej, kaj te muči

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s