Tura št. 17

Že več kot dva tedna sta minila odkar sem rekel, da bom prekolesaril nekaj tur po naših koncih in vse skupaj lepo fotodokumentiral. No, pavza na blogu še ne pomeni, da nisem bil nič na kolesu, samo napisat se mi do danes ni nič dalo. Hja, bolje pozno kot nikoli, rečejo stari.

Po prvi turi, ki je bila za mojo leno rit že kar spodobno zahtevna, sem se odločil iz knjigice odkljukat nekaj bolj ležerno turističnega. Izbral sem turo številka 17: Okoli Krakovskega gozda. Lep, dobrih 40 kilometrov dolg krog okoli gozda, ki je menda z vseh strani zelo težko dostopen, v nekaterih delih leta pa sploh čisto neprehoden. Vanj vodi samo nekaj gozdnih cest, ki pa so vse slepe. Pravzaprav gre baje za zadnji ostanek poplavnega ravninskega pragozda pri nas.

Kot rečeno, tura je dolga nekaj čez 40 kilometrov in je večinoma ravninska. Na tej razdalji se nabere vsega okoli 250 višinskih metrov, pa še to več ali manj samo čisto na začetku, potem gre pa praktično samo še po ravnini. Ocena težavosti je 2+, ampak v glavnem na račun vzpona do Rake, vse ostalo je pa čista enka. 🙂

No, to je teorija, v praksi je pa še par drugih dejavnikov treba upoštevat, ampak do tega še pridemo.

Vodnik priporoča štart pri Pacificu, potem pa čez Leskovec in proti Senušam. Jaz sem prišel iz druge smeri, iz Krškega, tako da sem raje prej zavil gor v Leskovec. Na začetku ni nič posebnega za napisat. Malo gor, malo dol, potem v Senušah pa strmo gor, ampak ni nič kaj zaguljeno. Tudi za videt ni nič ekstra. Nekaj hoste, kakšna bajta, njiva, vinograd. Pač vse tipično.

Od Senuš do Straže je en kratek vzponček, potem malo dol in potem en dokaj zajeban klanec, čeprav ne predolg. No, potem do Ardra pri Raki je pa hudo strm in po moje kar nevaren spust (kakih 60 km/h in nepregleden ovinek v desno), potem pa spet malo v klanec. To so vse stranske vaške ceste, sicer asfaltirane, ampak večinoma v ne najboljšem stanju. No, potem nad Ardrim pa prideš na glavno cesto proti Raki.

Od tu je do Rake samo še nekaj deset metrov vzpona. Najbolj impozantna zgradba na Raki je cerkev z dvema zvonikoma.

Na tem mestu moram povedat, da sem se izleta lotil že kar pozno popoldne, češ da itak ne bom rabil več kot kake tri ure ali mogoče nekaj več, svetlo pa je ta čas še krepko po deveti uri zvečer. Edini problem je bil, da vreme ni izgledalo nič kaj obetavno. Pravzaprav je bilo tako sivo in temno, da je bilo očitno, da se bo slej kot prej uscalo.

Že na poti proti Raki je bilo nekaj kapljic, ampak v bistvu nič. No, potem na spustu proti Smedniku se je pa lepo videlo, da od juga po dolini dol nekaj prihaja.

Čez avtocesto sem še prišel.

Potem pa pogled v nebo.

In samo še jezusmarijanakrižipomagaj.

Ni bilo druge variante, kot da sem šel “čakat avtobus”.

Ko sem tako vedril na zapuščeni avtobusni postaji in je zunaj scalo na polno, pa mimo pribiciklirajo trije modeli na specijalkah, vsi nabildani in oblečeni v Adriine drese. V tem momentu sem si rekel hvalabogu, da nisem specijalkar, ampak navaden turist, ki si lahko kadarkoli brez slabe vesti privošči polurni postanek ali še kaj hujšega. 🙂

Na uro nisem gledal, ampak po moje sem čakal vsaj petinštirideset minut, če ne več, preden se je umirilo. Šele ko je že skoraj nehalo padat in je samo še narahlo rosilo, sem odrinil dalje proti Zameškemu in potem levo ob Krki proti Kostanjevici. Cesta tam je zelo lepa, precej neprometna in popolnoma ravninska. Enkrat nekje vmes pa za cesto raste menda najdebelejši hrast dob pri nas.

Impozantno, ni kaj.

Ravno ko sem se v Kostanjevici ustavil za slikanje, je pa začelo že drugič padat.

Najprej par kapelj, potem pa kot bi nekdo na polno odprl glavni nebesni ventil in preden sem pririnil do prve gostilne, sem bil moker do kože, tako da mi ni ostalo drugega, kot da spijem topel čaj (kdo pije čaj sredi poletja?!?) in pokličem odrešitev v obliki prevoza domov. 😦

No, kasneje se je izkazalo, da bi dejansko lahko še pred temo prišel po suhem domov, ampak glede na to, da se je z mene cedilo, skrajšanje izleta niti ni bila slaba ideja.

Ampak, če ni šlo enkrat, še ne pomeni, da je treba takoj odnehat! Eni smo malo preveč trmasti za kaj takega. Dva dni kasneje se je vreme toliko popravilo, da sem šel ponovit. Ista tura, ista cesta, vse isto.

No, do Rake se niti nisem nič ustavljal. Kot rečeno, za videt ni nič takšnega. Potem na Raki pa sem zavil levo pogledat grad in samostan. Prej sploh nisem vedel, da tam obstaja kak grad! Mogoče zato, ker je menda že dolgo zapuščen in žalostno propada.

Zraven je tudi nekakšen samostan, tudi na pol zapuščen. Z zadnje strani je vse zaraščeno in se podira.

Spredaj je pa kar vzdrževano in očitno tu neki ljudje dejansko živijo. In gledajo televizijo.

No, to sem si pogledal, potem pa dalje. Do Kostanjevice se spet nisem nič ustavljal.

Potem gre pa tura naprej po desni strani Krke do Podbočja. Tam je teren končno spet malo bolj razgiban, čeprav spet ne toliko, da bi bil kje kakšen omembe vreden klanec. Krave se imajo pa fajn.

Pred Podbočjem se gre čez leseni most na drugo stran Krke in naravnost proti Krškemu.

Ampak prej pri Velikemu Podlogu še majhen ovinek proti Jelšam, Gorici in Hrastju pri Cerkljah. Luštne vasice. V Hrastju pa pri kapelici levo proti Drnovemu.

V Drnovem so ostanki starega rimskega pristanišča na Savi. V tistih časih se je kraju reklo Neviodunum in je bil menda ob Emoni, Celei in Poetovii eno izmed najpomembnejših rimskih mest na področju današnje Slovenije. Težko si je predstavljati nekdanjo podobo mesta, ostalo je namreč samo nekaj kamnov in delov stebrov in zidov, na njegovem področju pa se kasneje za razliko od Ljubljane, Celja in Ptuja ni nikoli razvilo kako večje mesto.

Pravzaprav si je težko predstavljati, kako je lahko bilo tam nekdaj pristanišče. Drnovo namreč danes leži sredi ničesar, na ravnini daleč od Save. Sava je pred stoletji popolnoma spremenila svojo strugo, verjetno po velikih poplavah, in se premaknila par kilometrov proti severu. Z veliko domišljije si lahko človek predstavlja, kje je nekdaj tekla Sava ob stari cesti med Krškim in Drnovim in nato naprej proti Bregam.

Kakorkoli že, od Drnovega se tura nato vrne po cesti ob nekdanji strugi Save nazaj do Krškega, do začetne in končne točke pri Pacificu.

Na koncu vsega skupaj približno 48km in le 230 v.m. Se pravi lep izletek, če je le vreme primerno. 🙂

Advertisements

6 thoughts on “Tura št. 17

  1. Všečna tura, jo naridm večkrat na teden, sm z avtom :D.
    @chef, drgač pa pacifik ni prav kraj za to, Keistal je bolj primeren 😛

  2. heeeeej, zdej se pa moram oglasit (čeprav te sicer večkrat berem)!
    vedril si namreč na moji avtobusni postaji…kok kul…če bi vedla, bi ti že jaz čajčka skuhala…

    drugač pa, samostana na raki pravzaprav ni blo, nune so živele kar v gradu in to še do nedavnega….kar se pa tiče naseljenega dela, gre za bivše grajske štale, ampak folk ves čas živi tam in je prav lepo urejeno….
    aja, pa v gradu se zadnja leta skuša nekaj dogajat, celo civilne poroke imajo sedaj not, pridejo iz krškega….

    dost izobraževanja….lepe slikce drgač! uspešno in suho kolesarjenje ti želim.

  3. No, to pa je lepo. Se človek še kaj nauči. 🙂 Kot rečeno, do zdaj za grad še vedel nisem (pa sem se že dostikrat mimo peljal, tako z avtom kot s kolesom, je pač ravno toliko odmaknjen od ceste in zastrt z drevjem), zdaj vem pa toliko več. In ja, tisti naseljeni del je lepo zrihtan (očitno precej nova streha) in lepo brajdo imajo po celi fasadi, samo z zadnje strani je napol porušeno.

Povej, kaj te muči

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s