Otočec

Iskanje princesk in zmajev po gradovih smo nadaljevali v Podsredi. Pravzaprav sva iskala sama z Zarjo. Fotoaparata takrat nisem imel s sabo, zato ni nobenih fotk. Da skrajšam, niti zmajev niti princesk ni bilo. Grad tako kot v Pišecah obnavljajo (do zdaj bi morali biti že gotovi), ni bilo pa nič zaklenjeno in noben od delavcev na gradbišču ni nič rekel (je pa res, da verjetno nihče ni znal slovensko), tako da sva si vsaj malo lahko šla od znotraj pogledat. Drugače je bil pa fajn izlet. Iz Podsrede je za kake tričetrt ure lahnega sprehoda (dobro uro, če si štiriletna punčka, ki se rada cmeri, da jo noge bolijo) po lepi gozdni poti, kar je ravno prav za eno dopoldne ali popoldne.

Naslednji grad je bil Otočec. Tja smo sicer šli z drugačnim namenom, pa tudi sicer grad, ki je poštiman v nulo in je v njem restavracija in hotel, ne deluje najbolj pravljično. Kot rečeno, tam smo bili z drugimi razlogi, tako da smo grad pogledali samo na hitro in od zunaj, sem pa imel s sabo fotoaparat in če nič drugega, sem stisnil vsaj par fotk.

Aja, zmaja smo pa imeli s sabo, ampak ni bilo ravno idealno vreme.

Pišece

Za nekoga, ki prvič sliši, mora biti Pišece strašno hecno ime za en kraj. Ampak takole imamo, pred ne vem koliko stoletji, se je tamkajšnjim ljudem očitno zdelo fajn, če bi svoji vasi rekli Pišece, in tako je bilo (no, ne vem ali je bilo prej slovensko ime ali nemško Pischätz, oboje je hecno). Pišece so ena tistih vzorno urejenih vasic, kjer ljudje kar tekmujejo, kdo bo imel lepšo hišo, lepši vrt, lepše pokošeno travo in lepše pristriženo živo mejo. Takih je v teh koncih kar precej, kar je v Pišecah posebnega, pa je to, da imajo tam čisto pravi pravcati grad.

Pišečki grad se mi zdi malo drugačen kot so ponavadi gradovi. Večina jih je postavljenih na vrhu kakega hribčka, na obrambno strateški točki, kjer je imel graščak odličen pregled nad prodirajočimi vojskami Turkov in drugih zavojevalcev. Ali pa kje v dolini ob kakšnem sotočju rek, se pravi na trgovsko strateški točki, kjer je graščak lahko pobiral razne davke in pristojbine, zavarovan pa z debelim in visokim obzidjem, mogoče celo jarkom.

Pišečki grad pa je postavljen v eno stransko dolino stranske doline, kjer ni ne razgleda, ne trgovske ali kake druge poti, ampak samo gozd daleč naokrog. Nisem se poglabljal v njegovo zgodovino, ampak videti je, kot da je grad opravljal funkcijo več ali manj samo nekakšne poletne rezidence ali po domače vikenda za takratno gospodo.

Njegova lokacija je perfektna za kratek sprehod in še en postanek na našem iskanju začaranih princesk, strašnih ogenj bruhajočih zmajev in drugih pravljičnih junakov, ki ponavadi prebivajo v takih gradovih za devetimi gorami in devetimi vodami. Parkiraš ob spodnjem ribniku, kjer se z glavne ceste odcepi pot v gozd, od tam je pa samo nekaj minut hoje do gradu.

S pravljičnimi junaki tokrat nismo imeli sreče, ker nismo nobenega videli. Pravzaprav tudi prav na grad nismo mogli, ker ga ravno obnavljajo (vsaj takrat so ga, to je bilo že aprila) in je bil zaprt, okrog pa namesto obzidja tista grozna oranžna plastična gradbiščna ograja. Čeprav znakov kakih obnovitvenih aktivnosti pa ni bilo videti in tabla, na kateri piše, iz katerih evropskih skladov so prišla sredstva, je stara že kar nekaj let. Da ni slučajno teh sredstev v nekem trenutku zmanjkalo, pa so potem meni nič tebi nič kar pustili vse skupaj tako, kot je bilo?

No, če že na sam grad nismo mogli, je vsaj park pred gradom dostopen obiskovalcem. Pred gradom je namreč lep angleški park z ribnikom, fino travico in številnimi bolj ali manj eksotičnimi drevesi. Mi smo tam pojedli svoje piškote, se čudili ogromnim sekvojam in natočili sveže studenčnice, potem pa nam ni ostalo drugega, kot da poberemo šila in kopita in se vrnemo domov brez princeske ali zmaja.

Fotke so spet filmske (zato taka ogromna zamuda), film je spet Kodak Ektar, aparat Minolta X-700 in objektiv 35-70mm zoom:

 

Še drugi pomladanski sprehod

Tisti film sem potem dokončal par dni kasneje na naslednjem mini sprehodu in pikniku. Tega je že dolgo, spomnim se samo, da smo hodili po gozdu, plezali na lovsko prežo, jedli piškote in da je precej pihalo.

Trobentice in kar je še podobnih rožic

Končno mi bo ratalo. Osem barvnih filmov sem v šusu spravil na digital, manjka samo še, da vse fotke poštimam do konca. Večina teh filmov je morskih, dva sta pa še od prej, veliko prej. Od takrat, ko so bile še trobentice in vijolice. Zvončkov mislim, da ni bilo več.

Na teh slikicah spodaj smo šli na en kratek sprehod do bajerja pri Anovcu in nazaj. Nabirali smo rožice, naredili piknik in se imeli fajn.

Film je bil Kodak Ektar, ki ga na vseh koncih na vse pretege hvalijo, češ da kako fajn barve naredi. Na škatli ponosno piše world’s finest grain. To je mogoče res, mogoče tudi ne, mene ne gane kaj preveč, ampak kar se barv tiče, je pa isti šmorn, kot z vsemi drugimi filmi. Bolj kot masiraš krivulje, bolj čudno vse skupaj izpade. Pa ko sem bil že prepričan, da mi je končno uspelo naumit trotlziher metodo skeniranja.

Aja, še to. Foto Asja je bila že od nekdaj zanič, zdaj se pa še slabšajo. Tile filmi so prišli nazaj čisto šekasti in zapacani. Vsaj prvih par posnetkov je praktično uničenih (še dobro, da ni gor nič pretresljivega), pa še nekateri naslednji imajo gor fleke. Mislim, da med počitnicami pri njih delajo študenti ali kaj takega. No ja, mogoče je pa to zato, ker je film tako dolgo čakal. Bom videl, kako bo, ko se prebijem do tistih bolj frišnih, ki sem jih prinesel z morja.

Recept za črnobele portrete

Tole bo za tistih par firbcev, ki slučajno spremljajo blog, skrajno nezanimivo, ampak vendarle so tole moji zapiski in nekam si moram zapisat, drugače bom pozabil.

V glavnem nagruntal sem si postopek oziroma recepturo za obdelavo močno kontrastnih črnobelih fotk, ki mi zdi zgleda fajn.

Zadeva gre v dveh korakih: 1. konverzija iz raw in 2. obdelava.

  1. Konverzija iz raw:
    • odpreš v RawTherapee in nastaviš vse na bolj kot ne normalne nastavitve brez pretiravanja
    • vklopiš orodje “Black-and-White”, izbereš metodo “Channel mixer”, preset “High contrast” in color filter nekje med “blue” in “green”, odvisno od posnetka (za pokrajine bi bil verjetno primeren oranžen filter); z after curve nastaviš kontraste toliko, da histogram ostane dober
  2. Obdelava:
    • odpreš v Gimp-u
    • po potrebi posvetliš sence, oči, itd.
    • dvakrat duplicate layer
    • prvo kopijo spustiš skozi filter “GMIC/Repair/Smooth (bilateral)”, nastavitve spatial variance okoli 10-15, value variance okoli 10 in iterations 2 ali 3
    • blend mode za prvo kopijo nastaviš na grain extract
    • blend mode za drugo kopijo nastaviš na grain merge
    • narediš nov layer iz vidnega in zbrišeš obe kopiji od prej
    • na originalnem layerju narediš filter “General/Luminosity Masks”
    • obdelanemu layerju dodaš masko in izbereš kanal M ali MM
    • obdelanemu layerju s color/curves naviješ kontrast
    • nastaviš opacity po občutku
    • po potrebi narediš še končni popravek kontrastov s color/curves

Na kratko postopek močno poudari lokalne kontraste v srednjih tonih. Deluje na vseh fotkah, tudi barvnih, najbolj pa paše moškim črnobelim portretom (še posebej starih decov :P ) in dramatičnim pokrajinam.

Rezultat:

Modrica

V vrtcu imajo v Zarjini skupini enega nasilneža, ki rad fizično obračunava z vrstniki. V skupini je najmlajši, pa se verjetno drugače ne zna postaviti zase, doma mu pa tudi ne znajo privzgojiti, da se tega ne počne.

Zadnjič je Zarja prišla domov z veliko modrico na nosu. Češ, da jo je Din (ja, to je ime, kar po svoje veliko pove o starših) boksnil. Zanalašč in z namenom. Najprej, da je grozil, potem je pa grožnjo uresničil. Vzgojiteljice seveda niso ničesar videle.

Popoldne sem se spravil naredit par fotk, če že ne za dokazni material, pa vsaj za arhiv. Začuda in ne vem zakaj, ampak modrica se na fotkah komaj opazi, če sploh. Mogoče bi moral drugače osvetlit kot s flešem. No ja, nič od vsega skupaj, itak je pa do danes že skoraj izginila. :|

Je pa zato nastal eden bolj finih portretov, kar mi jih je do zdaj uspelo naredit, kar tudi ni slabo. :)

Žužki, rože in par portretov

Zadnjič ko smo šli na obiske, sem sprobal eno idejo za portret. Tehniki se reče Brenizerjeva metoda. Rabiš malo daljši objektiv s čim večjo zaslonko (jaz imam za take zadeve Samyanga 85mm/1.4), narediš čim več posnetkov in jih zlepiš skupaj kot panoramo, da zgleda kot bi bilo fotkano s širokokotnim objektivom z ultra plitvo globinsko ostrino.

Poskus na žalost ni uspel najbolje, ker nisem vsega skupaj dobro naštudiral, pa še lokacija in svetloba ni bila ravno prava, tako da bo treba ponoviti kdaj drugič, v kakšnem drugem okolju. :(

Sem pa zato naredil še par fotk v šavju. Iz ne vem katerega razloga poleg Samyanga s sabo tovoril še Heliosa 44-2, ki sicer ni ravno pravi za fotkanje žužkov, ampak drugega ni bilo pri roki.

Primotar 180mm/3.5

Polno ime, kot piše na njem, je Meyer-Optik Görlitz Primotar 180mm/3.5. Našel sem ga slučajno na bolhi, ko sem iskal 135ko. Cena je limitirala proti nič, pa sem ga vzel.

Na internetih nisem našel veliko, kar pa sem, pa ni bilo navdušujoče. Objektiv naj ne bi bil posebej dober, pravzaprav komaj uporaben. Niti ene res pozitivne ocene nisem prebral. Ta, ki je bil na bolhi, je imel pa še zaslonko poškodovano, češ da se ne zapira lepo.

Ko je prišel, sem bil šokiran. Zaslonko sem popravil v desetih minutah, slike pa dela odlične, skoraj kot kak moderen objektiv in ne nekaj iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Edina slabost je, da je bil očitno v originalu narejen za srednji format in potem prilagojen za malega tako, da so ga zadaj ustrezno podaljšali in dali gor M42 navoj. Očitno je to zato, ker je objektiv strahotno velik in težak. Čez eno kilo tehta!

To je tudi razlog, da še do zdaj ni šel na teren, ampak je naredil samo dva testna posnetka. Druga slabost je še minimalna razdalja ostrenja, ki je dva metra dvajset. Za portrete ni problem, za bližnje posnetke česa manjšega bo pa treba uporabit obročke.

Tri generacije in en pes

Letos imamo v klubu “domačo nalogo”, da slikamo portrete, na koncu bo razstava. Glede na to, da ne fotografiram ravno rad portretov oziroma ljudi na splošno, je za mene kar izziv, da naredim kaj smiselnega. Pa bolj ali manj sem omejen na širše družinske člane, ker mi ni do tega, da bi gnjavil še koga drugega.

Kakorkoli že, letos sem torej naredil par portretov več, kot bi jih sicer, ampak zaenkrat nič pretresljivega. Tokratna seansa je iz Šentjerneja, kjer mi je ratalo par kar fajnih, trije so mi celo všeč. Za povrh pa še en pes. No, psica.

Objektiv je bil Primotar 135mm/3.5, za še bolj retro efekt sem pa fotke spustil skozi filter za simulacijo filma.

Primotar 135mm/3.5

Objektiv Meyer-Optik Görlitz Primotar 135mm/3.5 sem nabavil za slikanje metuljčkov in rožic. In mogoče kakšnega portreta sem ter tja. Primotar mu je ime, 135mm je goriščnica in f/3.5 zaslonka, narejen je bil v firmi Meyer-Optik iz mesta Görlitz v vzhodni Nemčiji še preden so jo bolj ali manj prisilno priključili Pentaconu. Katera je letnica izdelave, ne vem točno, ampak mora biti nekaj malega čez 1950.

Primotar je podoben Trioplanu, ki je iz nekega čudnega razloga med hipstersko populacijo dosegel nekakšen kultni status in se na ebayu prodaja že za več sto evrov (celo do 600 menda)! Trioplan pri odprti blendi dela strašno neostre slike z veliko šajna, v bokeju pa pri pravih pogojih riše ostre krogce, ki zgledajo kot mehurčki, nad čimer so hipsterji navdušeni. Česar pa hipsterji ne vedo, je to, da Primotar dela popolnoma točno isto! Računam, da se bo to slej kot prej razvedelo in ga bom potem nekega lepega dne lahko prodal za desetkratnik nabavne cene. :D

Kot rečeno, objektiv je odprt precej švoh, so pa fotke zato precej zanimive, da ne rečem skoraj lepe. Prvi test na travniku:

Skratka objektiv, ki ga smatram kot investicijo, s katero se bo, dokler se ne povrne, mogoče dalo naredit kdaj tudi kako fotko.