Kratek izlet v neznano

No, skoraj v neznano. Preden sem šel na pot sem malo po zemljevidu pogledal, kam bi se lahko zapeljal, točnega plana pa res nisem imel. Nekam proti severu nekaj časa, potem levo ali desno in nazaj. Za kakšna dva dni ali tam nekje. S sabo sem pa vozil vsega boga, kot da grem najmanj za en mesec. V glavnem podrobno se mi ne da opisovat, sledi samo en kup fotk in na koncu zaključek.

Zaključek: lep izletek, naslednjič bo pa treba vzet s sabo kremo za sonce, sprej za komarje in tablete za alergijo.

Naredil sem prvi dan okoli 100km in 1100 višinskih metrov, drugi dan pa nekaj čez 40km bolj kot ne po sami ravnini. Prvič do zdaj mi je na celodnevnem izletu uspelo držati dovolj počasen tempo, da ni bilo potem nobenih posledic in imam občutek, da bi tako šlo tudi več dni, če bi bilo treba. Za moje kile in mojo formo je očitno 100km po ne preveč razgibanem terenu v enem dnevu blizu maksimuma za udobno kolesarjenje.

Torbe so se dobro izkazale. Niso nepremočljive, je pa zraven nepremočljivo prekrivalo, ki je zdržalo tisto uro dežja in bi verjetno zdržalo še dosti več. Prostora je v dveh zadnjih stranskih torbah in eni zgornji daleč več kot dovolj za tako kratek izlet. S sabo sem vozil preveč stvari, pa je še ostalo prostora.

Preveč teže sem tovoril za fotografske potrebe. Stativ je sicer prišel prav, ampak takšen, ki z lahkoto drži nad deset kil, je za kolesarski vikend izlet čisto preveč. Nujno rabim nekaj manjšega in lažjega, pa tudi če ne bi bil ravno vrhunski. Aparat sem imel brezzrcalnega NEX-6, ki je fino majhen in lahek, ampak nenormalno žre baterije. Eno sem skuril že prvi dan oziroma prvo noč, eno sem imel pa še za rezervo. Če bi bil to izlet za cel vikend ali še kak dan več, bi rabil polnilec in dostop do vtičnice ali pa še več baterij. Objektiv Samyang 12mm/2.0 mora biti nujno v torbi, v to ni dvoma, drugi objektiv je bil pa Minolta 35-70mm/3.5, ki je sicer fajn, ampak bi lahko skozi prišel tudi z enim ali dvema manjšima fiksnima, recimo 28 in 85 ali 100mm. S sabo sem imel še 135mm/3.5, ampak praktično brezveze. Ne zato, ker ne bi prišel prav, ampak zato, ker ga ob drugih dveh nisem uspel stlačit v sprednjo torbico, iz zadnje se mi ga pa ni dalo vleči in je bil zato večino časa zakopan tam nekje zadaj. Idealna kombinacija bi bila 12mm fiksni in zum v rangu 24-105 ali kaj podobnega, če bi vse skupaj šlo v sprednjo torbico. Polarizacijski filtri so nujni in so prišli zelo prav..

Kolo je zdržalo, ampak ni dajalo ravno dobrega občutka. Drugi dan je že vse ropotalo in šklopotalo in škripalo in cvililo. Verjetno ni narejeno za ravno takšne sorte obremenitev, kot jih jaz izvajam. Sto kil in več skupne teže po luknjastih cestah ne deluje blagodejno na mehanske komponente. Mogoče je kakšen ležaj že zdrobljen ali kaj takega. Treba bo naredit konkreten servis. Za po dežju bi prav prišli blatniki. Gume bi bile tudi lahko komot malo širše, malo bolj treking in malo manj cestne. Prestavno razmerje imam čisto prehudo, čeprav že tako ni ravno dirkaško. Ampak pri mojem tempu in pri takšni teži prtljage, zgornjih prestav praktično nikoli ne rabim, spodnjih mi pa v kakšen hrib zmanjka. Ravna balanca mi zaenkrat ne predstavlja nobene omejitve, tista “click’r” Shimano pedala so se pa relativno dobro izkazala. Čevlji so sicer kar malo težki in rahlo neergonomsko oblikovani (zna tiščat po večih urah), so pa vsaj uporabni tudi za normalno hojo po vseh terenih, zapenjanje in odpenjanje pa je lahko in hitro. Do zdaj se še nisem zložil po tleh.

Skratka imel sem se fajn, naučil sem se par stvari in upam, da mi uspe kdaj realizirat še kakšno podobno kolesarjenje, mogoče tudi za kak dan več in še v kakšno drugo smer.

Med Krškim in Sevnico

Ostalo mi je še par dni starega dopusta, ki ga je treba do konca meseca pokurit. Tako sem četrtek izkoristil za obiske v rodnem mi kraju, seveda sem šel lagano sportski z biciklom. Po poti tja sem zavil še v Krško (na drugi strani Save) za par fotk, nazaj sem šel pa čez Sv. Rok. Toliko, da vidim, če mi bo ratalo. No, ni mi, je bilo treba popustit. Lahko pa v svojo bran povem, da je na dveh mestih klanec res svinjski. Prvega sem še nekako zvozil, pri drugem se je pa zataknilo. Mogoče kdaj drugič in s kakim drugim biciklom, ki bo imel mojemu trebuhu bolj prijazno prestavno razmerje.

Evo fotke. Sem čisto noter padel s temi v kuglo zrolanimi 360 stopinjskimi panoramami (ene so ratale malo bolj, druge malo manj), na srečo bo kmalu minilo:

To je to. V petek sem potem šel v hosto in pofotkal en film. Rezultati bojo, ko bojo.

Planet Bronx

Ša malo sem se pozabaval s temi malimi planetki. Ugotovil, da je zelo pomembna mikrolokacija. Prva dva poskusa sta bolj švoh ratala, s tretjim sem pa kar zadovoljen.

Zafrkavanje s portreti in planeti

Če je človek celo nedeljo sam doma in nima kaj početi in ne more nikamor iti, potem ima čas za takšne zafrkancije:

1. Klasični portret s teleobjektivom 135mm/2.8 brez avtofokusa. Globinske ostrine je par milimetrov. Če sfališ za milimeter, je fotka sfaljena. In brez kakršnekoli možnosti, da bi videl, kaj delaš (LCD ekranček na aparatu se ne obrne). Rabil sem vsaj petdeset poskusov, da je ena ratala:

2. Mini planetki. Tole sem že prej videl, pa me ni nikoli prijelo, da bi probal. Postopek je enostaven in vsaka opica lahko to naredi. Umetnost je v tem, da izbereš primerno lokacijo in počakaš na dobro svetlobo.. Jaz nisem izpolnil nobenega od teh pogojev, ampak za prvi test je pa še kar solidno izpadlo. Moram probat še kdaj v kakem bolj fotogeničnem ambientu.

Nove poškodbe

Ne vem, ali jaz enostavno pač nimam sreče ali pa sem enkrat naredil kaj takega, da si to zaslužim. Če me ne matra alergija, sem prehlajen, če ni to, dobim pa zastrupitev s hrano. Ali kaj takega. In se nonstop slabo počutim, iz enega problema v drugega.

Potem so pa tu še poškodbe. Pred dobrim mesecem sem se zložil z biciklom in nekaj naredil s sredincem na desni roki. Bil na slikanju, nič ni zlomljeno, vse b.p. Jaz pa desne roke skoraj ne morem več uporabljat, pesti ne morem naredit in ničesar ne morem ornk zagrabit, ker se sredinec ne skrči več tako, kot bi se moral, ob tem me pa še boli za popizdit. Bohnedaj, da bi se na desno roko kam naslonil ali kaj takega.

Včeraj pa nova nesreča. Če me še kdo vpraša, kako mi je to uspelo, ga bom zadavil, ampak v vsakem primeru, nekako mi je uspelo z golo nogo usekat direkt po steni. Steni ni bilo nič, jaz sem pa fasal po nožnih prstih. Sredinec se je malo bolj olupil (ergo flajšter), kazalec in prstanec (a ta imena veljajo tudi za nožne prste ali samo tiste na rokah?) sta pa samo malo opraskana. Mezinčku ni bilo videti kaj hujšega, samo malo me je bolel.

In potem vedno bolj in bolj. Dokler ni na koncu dobil borovničevo vijolične barve:

Kakorkoli že, hodim lahko samo bos, pa še to komaj, in zgleda sem za nekaj časa spet obosjen na nič delat in sedet doma.

P.S.: Nič ne gre na boljše. Prej na slabše:

Kaktusi cvetijo

Kaktusi cvetijo in jih je nujno treba poslikat:

Polna šefla ali prazna šefla?

Gostilna/kavarna na glavni ulici na Vidmu na vsakih par let očitno propade in se potem reinkarnira ali z novimi ali z istimi lastniki, tega ne vem, v neki novi obliki. Prej se je imenovala Pagat, še prej Portos (v obeh primerih je bila to najslabša možna picerija z nagravžnimi, v tekoči maščobi utopljenimi picami) in še prej Rondo (tega se niti ne spomnim), zdaj se ji pa že par let reče Polna šefla. Znotraj je malo bolj nobel uštimana (čeprav tisti del z mizami je vedno prazen, nikoli še nisem videl koga sedeti pri kosilu) in jedilnik ima nov, moderen, zminimaliziran na par jedi (kar mi je sicer všeč) s kvazi fensi šmensi imeni  (recimo piščancu rečejo “koklja brez petelina”, kotletu pa “pujsa smo zaklali” in podobno) in trendovskimi sestavinami, ki so zdaj očitno pač v modi pri bolj “napredno” naravnani populaciji.

Na prvi pogled zgleda fajn, obetavno. Ampak kaj, ko se zatakne pri izvedbi. Gostilna očitno živi od jutranjih kavic, opoldanskih delavskih malic za tri evre petdeset in popoldanskih pijačk, če pa slučajno kdo pride ob petih popoldne in bi rad kaj pojedel, so pa v zadregi.

Še dobro, da nisem bil ravno lačen (ali pa škoda, da bi bila komedija večja) in nisem naročil ničesar s prve strani jedilnika, ampak navaden burger, ki ga verjetno lahko pripravijo kadarkoli. Ta je bil sicer kar soliden, kolikor je burger pač lahko. To, da na vseh straneh dol teče, nekako moraš vzeti v zakup, da pa ne zapičijo na sredino niti tiste palčke, ki celotno kompozicijo drži na mestu, je pa rahla napaka. Sploh če je burger postrežen na krožniku, sestavljen je pa tako, da je z vseh strani napacan z majonezo in kečapom, da potem posamezni sloji zdrsijo en z drugega kot po mokrem toboganu.

Ampak to je še najmanjša težava. Večja komedija je bila z Zarjinim naročilom. Nekakšni piščančji ali puranji ocvrtki in pire krompir, posebej za otroke ponudba. Zarja je navdušena nad pirejem, pravzaprav bi krompir jedla samo v taki obliki (ali pa čips, ampat to je že druga zgodba), zato seveda ni bilo dileme, kaj naročiti. Pa pride punca tri minute kasneje nazaj, češ da če bi lahko pomfri namesto pireja. “Ja, lahko zaradi mene, ampak Zarja bi raje pire.” “V redu, bomo videli, kaj lahko storimo”, gre noter, pa spet čez tri minute nazaj. “Res ne bo šlo pireja naredit, ker nam je krompirja zmanjkalo”.

Ko zdaj pomislim, bi bilo na tej točki verjetno dobro dvigniti sidra in se premakniti do naslednje gostilne, kjer predvidevam, da vendarle še imajo kaj krompirja. Ampak sem imel drugo idejo. Sprehodil sem se petdeset metrov dol po ulici do Mercatorja, nabavil pol kile krompirja in ga dostavil Šefli. Malo me čudno gleda, ampak le vzame vrečko. Pa čez tri minute spet nazaj, češ da ne more pireja naredit. Eh ja, tudi prav.

V tem času sta burgerja že prišla in jaz sem svojega že počasi zmazal, medtem ko je Zarja ostala lačna (a ni prvo pravilo v gostilni to, da pridejo vsa naročila hkrati na mizo?), pa smo se sprijaznili, da bo pač morala jest pomfri zraven mesa. Ha! Ko bi res bilo meso. Ko je krožnik končno prišel na mizo, so bile gor namesto koščkov pravega mesa nekakšne pohane kroglice nečesa, za kar ugibam, da so bili zmleti ostanki piščančje in/ali puranje kože, maščobe, kosti in drobovine, ki so se v tem tednu nabrali v kuhinji, zmešani z nekaj močnimi začimbami, ki naj bi prikrile vonj po gnijočih odpadkih. Nagravžno in neužitno.

V glavnem poden od gostilne na celi črti. Edina svetla točka je bila ta, da so se na koncu opravičili in niso izstavili računa. Vseeno, upam, da čimprej propadejo, ker že komaj čakam, da vidim, ali bodo naslednji lastniki kaj bolj sposobni ali ne.

Aja, me prav zanima, kaj bi se zgodilo, če bi naročil tisto kokljo s prve strani, ki bi jo naj postregli s pirejem iz komarčka. Verjetno bi dobil pomfri v vsakem primeru.

Luna

Enkrat mi bo mogoče ratalo naredit lepo sliko lune. Tokrat je pa pač izpadlo takole:

Mimogrede sem sprobal še, kako se vidi do šihta s 400mm objektivom. Takole:

Camera
NEX-6
Focal Length
400mm
Aperture
f/11
Exposure
6s
ISO
100
Camera
NEX-6
Focal Length
100mm
Aperture
f/5.6
Exposure
10s
ISO
400

Štiri ponoči

4:00, to je čas, ko mora človek nastavit budilko, če hoče v tem času leta doživeti sončni vzhod in je do lokacije, kjer se ga da najlepše videti, še kake pol ure bicikliranja.

Ironija je, da sem na poti nazaj naletel na še boljšo lokacijo, lepšo in dosegljivo praktično po cesti in mi pravzaprav sploh ne bi bilo laziti po džungli. Vem za drugič. Ampak kdo bo spet vstajal ob štirih zjutraj?!?

Dva vikenda

Postavil sem nov rekord v tem, koliko časa traja, da poslikam en film. Starega FEDa sem naložil enkrat julija lani, še isti dan poškljocal točno pol role, potem pa na vse skupaj skoraj pozabil. Drugo polovico sem naredil šele letošnjega maja.

Se pravi dva dneva sta na tem filmu, obakrat ista lokacija. Prvič je bila za kosilo hobotnica (bljak in fuj, jaz sem jedel ribe), drugič pa smo se ukvarjali z domačimi živalmi. FED je jako nepredvidljiv (iskalo nima korekcije paralakse, zato skoraj vedno režem glave), tako da vsi posnetki niso uspeli, par je pa še kar posrečenih.

To je to, kar je za pokazat, prvi dan:

In drugi dan, deset mesecev kasneje:

Film je bil Adox CHS 25 Art. Še posebej omenjam zato, ker je bila to zadnja rolca. Fabrika, ki je to delala (Fotokemika iz Samobora) je vmes propadla, meni je pa zmanjkalo zaloge. Pogrešali ga bomo. :(