Pridelek

Letošnja sezona je bila delno uspešna. Nekaj je ratalo, nekaj ni, nekaj je pa uničila golazen. Predvsem vrt je bil veliko časa precej zanemarjen (čeprav buč in kumar to ni motilo), sadje pa tako – več kot sem ga pedenal, slabše je bilo. Tisto, kar sem pustil pri miru, je pa večinoma nadpovprečno. Nauk? Pusti, da raste samo od sebe!

Sledi povzetek leta v sliki in besedi.

1. Prva stvar, ki zraste sama od sebe, so travniške jagode. Na žalost jih je vedno manj. Verjetno preveč kosim.

2. Vrtne jagode so se večinoma dobro prijele, samo kaka sadika ali dve sta se posušili. Pridelka letos še ni bilo veliko, bo pa upam več naslednjo pomlad. Poleti so se lepo razrasle. Menda večkrat rodijo.

Tastare češnje so bile polovične. Tavelika spodaj na travniku je zelo lepo cvetela, potem jo je pa v ključnem trenutku opralo močno deževje, tako da je na koncu plodov zraslo komaj za vzorec, pa še tiste so večinoma ptiči znosili ali pa so tako visoko na drevesu, da jih živ bog ne doseže. Je pa drevo lepo in zdravo, tako da bo še veliko let rodilo.

Tazgornja je kakšen teden kasnejša in je dež ni toliko zmotil, ampak vseeno ni bila ne vem kako polna. Pa zdi se mi, da gre že bolj proti koncu. Precej vej je že suhih ali pa so že dol popadale, da celo drevo zgleda že malo škrbasto.

Na vrtu je bila spomladi dobra samo redkvica. Lahko bi jo bilo tudi več posejane, če se mene vpraša. Od ostalega, kar se spomnim, je bila še špinača, ki so jo uši napadle tako hudo, da ni bila za pojest, solata je večinoma ušla v cvet, grah je pa morala neka žival požret.

3. Prvi zrel Tayberry! Ne vem, če bi moral pri sajenju porezati do tal ali kaj (nekje piše tako, drugje drugače). Jaz sem pustil kar vse tako, kot je bilo v lončku in zadeva je obrodila že takoj! V bistvu so celo poletje in še v jesen počasi zoreli posamezni plodovi, sama rastlina je pa zrastla kot zmešana (najdaljši poganjek nekje med 3 in 4m).

Zraven sem posadil še sadiko Loganberryja, ki pa ni tako lepo delal. Vseeno si je počasi kar lepo opomogel in bo drugo leto sigurno močno pognal.

Mimogrede oba sta križanca med malino in robido, ampak sta čisto različna. Tayberry dela dolge poganjke, ki grejo navpično navzgor in imajo veliko trnov, Loganberry pa pleza po tleh in je brez trnov. Plodovi so pa zelo podobni, po okusu kot malina, veliki pa kot največje robide. Nekateri jih ne marajo, meni so pa oboji odlični, samo v pravem trenutku jih je treba pobrati, ko so ravno prav zreli. Problem je samo, da so takrat tako mehki, da z njimi nimaš za početi nič drugega, kot to, da jih pohrustaš tam in takrat.

4. Tole je pa prva češnja, ki je zrasla na drevesu, ki sva ga posadila pred kakimi devetimi leti, če se prav spomnim. Zakaj toliko časa ni bilo nič, nimam pojma (no, mogoče je pa kakšno leto že kaj zraslo, pa jaz ne vem za to), je pa bilo letos morda za dve pesti lepih debelih češenj. Katera sorta je, sem pozabil. Take debele, čvrste, hrustljave so. Je pa drevo malenkost švoh za svojo starost. Verjetno pomanjkanje gnojenja, pa še neke uši ga stalno napadajo.5. Druge debele in hrustljave češnje so z drugega drevesa, ki je nekaj mlajše in je tudi letos prvič zares obrodilo. Meni so sicer bolj všeč tiste črne, mehke, sladke češnje, ampak tudi te niso švoh. Za drugo leto ima tudi precej cvetnih popkov, tako da menda bo zdaj vsako leto to drevo polno, če ne pride spomladi slučajno kaj vmes.

Jagode so z vrta še od prej. Posajene so bile že v pradavnini, razrastle so se čez cel tazgornji vrt in rastejo bolj kot ne same od sebe v vseh kotičkih in špranjah kljub vsakoletemu štihanju. Niso pa ne vem kako dobre. Preveč vodene in prazne za moj okus.

Maline so pa z mojih sadik. Nič jih nisem porezal pri sajenju, kar je bila verjetno napaka, ampak sem pa zato takoj dobil nekaj plodov. Dve sadiki sta se sicer posušili (za kar bi sicer lahko bil kriv voluhar), ostale tri so se pa lepo prijele. Dve sta rdeči (različni sorti), ena pa oranžna. Ta ima sicer malo manjše plodove in na prvi pogled so malo čudne blede nezdrave barve, ampak po okusu so pa najboljše od vseh. Pa še dvakrat rodne so.

7. Kaki. Najprej sem mislil, da je zmrznil, ker ni bilo nič od njega, ko je bilo vse okoli že zdavnaj zeleno. Nekaj vejic sem odrezal, pa je les zgledal še čisto živ in normalen. Potem je počasi sramežljivo začelo odganjati. Sadika, ki sem jo posadil, je bila visoka, s tremi dolgimi vejami. Ena je ozelenela samo čisto na koncu, drugi dve še to ne. Ampak nekaj je vendarle delalo. Pojavili so se štirje cvetovi in še nekaj listov. Dva cveta sta odpadla, dva sta začela delati plod! Vse to čisto na koncu dolge tanke vejice. To je trajalo nekaj časa, potem sta oba ploda odpadla, listi so se začeli sušiti in na koncu se je posušila cela veja, da sem moral odrezati čisto spodaj. Do konca poletja se je štrcelj sicer obrastel s parimi kratkimi poganjki, ampak vprašanje, če bo sploh kaj iz njega.

Sem pa zato jeseni posadil še enega. Upam, da bo vsaj eden lepo delal.

8. Hruške. Edino staro drevo, ki je še kolikor toliko v redu, je bilo spet lepo polno, kot skoraj vsako leto. Problem je, da jih precej dol popada preden dozorijo, ostale pa če jih pustiš predolgo, postanejo žrtev ptičev, sršenov in druge golazni.

Od sadik, ki sva jih posadila pred leti, pa ni vse skupaj nič. Eno sem dal ven in nadomestil z drugo, ker je bila čisto zahirana, ostali dve pa tudi nista kaj dosti boljši. Sicer par plodov je bilo gor, ampak noben ni doživel zrelosti. Očitno se bo treba z njimi več ukvarjat.

9. Vseeno nekaj košar sem pa nabral. Prišlo je kakih 20 kozarcev kompota in nekaj steklenic soka.

10. Krompir je sklestila toča še preden je dobro začel delati gomolje. Škoda. Tole je celoten pridelek z ene manjše gredice. Moralo bi biti nekajkrat več.

11. Drnoslji, eden mojih ljubših sadežev. Čeprav sem glede tega v izraziti manjšini. V bistvu sem edini, ki jih jem. Kakorkoli že, bili so, in tudi dobri so bili, ni jih pa bilo za izvoz. Podobna zadeva kot s češnjami. Cveteli so na polno, potem je bil pa dež. Eno drevo sem sicer pozimi kar precej razredčil, ker so se veje že skoraj prepletale med sabo in se lomile, tako da je bilo verjetno tudi zaradi tega nekaj manj pridelka, drugo drevo pa itak nikoli ni bilo kaj prida.

12. Jabolka so posebna zgodba. Od celega travniškega sadovnjaka sta ostali vsega skupaj dve drevesi, od katerih sem eno (sorta je menda zlata parmena) tako oklestil, da je celo leto samo vodne poganjke delalo, drugo (plodovi na zgornji sliki, imena sorte ne vem) sem pa sicer pustil pri miru, ampak je že tako zbezljalo z vejami vsepovprek, od katerih jih je polovica polomljenih, da glede sadežev kaj drugače, kot je bilo, niti ne more biti. Cvetelo je sicer lepo in tudi veliko plodov se je obesilo gor, ampak jih je bilo na koncu tričetrt za velikost švoh oreha, do konca dozorel pa ni noben. Kar sem uspel pobrati, je bilo za silo uporabno za par štrudlov in nekaj “soka”.

13. Paradižnik je bil žrtev zanemarjenega vrta. Sadike so rastle fenomenalno, ampak jih ni imel noben časa prav obrezovati in vezati. Nastala je neprehodna džungla, v kateri so skoraj vsi plodovi porjaveli od neke bolezni. Ko smo se končno uspeli lotiti grede, sem ga v enem dnevu vsaj 20, če ne 30 kil zmetal na kompost. Potem je bilo recimo da še kar v redu. Pelati so bili sicer čisto zanič, tavelikih (mislim, da je bil grapolo) je bilo nekaj malega tu in tam, češnjevcev je bilo pa za odmet. Naslednje leto bo treba manj sadik, pa za njih skrbet tako, kot je treba, in to od začetka.

14. Če je kakšna zelenjava, ki raste sama od sebe, potem so to bučke. Od parih sadik je bila takšna bera vsak teden, včasih po večkrat na teden. Tavelik kuhunjski nož je zraven za merilo. Na koncu so mi buče gledale ven že skozi ušesa. Nauk: naslednje leto samo sadika ali dve.

15. Ista zgodba je s kumarami. Ne vem, koliko je bilo sadik, ki so preživele in dejansko obrodile, mislim, da vse skupaj kakih štiri ali pet, ampak je na njih zraslo daleč več, kot je sploh možno pojesti! Spet: naslednje leto dve sadiki ali največ tri za vsak slučaj. Mimogrede, ogrodje, ki sem ga naredil iz palic in žice, se je fajn obneslo.

16. Breskve, ki so bile lani tako polne, da so se vse glavne veje polomile pod težo plodov, sem probal rešiti z malo bolj kreativnim obrezovanjem, ampak sem naredil po moje več škode kot koristi. Vse se je posušilo, da sem na koncu porezal vse do debla. So se pa potem lepo obrasle iz debla in mislim, da bodo naslednje leto spet polne, če ne bo kake pozebe. So pa to neke brezvezne nesortne breskve, ki so zrasle iz koščice, tako da jih ni škoda tako ali drugače.

Tale na sliki je pa edina tista taprava vinogradniška. Enkrat pred leti sem jo podrl, ker je bila že stara in boga in je bila preblizu češnji, potem je pa pognala iz štora in zdaj je vsako leto lepša. Letos sem jo močno obrezal in razredčil plodove, tako da ni veliko gor zrastlo, ampak tisto, kar je, je bilo vrhunsko. Za naslednje leto zgleda, da bo imela ogromno cvetov.

17. Sliv je bilo včasih verjetno največ pri hiši od vseh dreves, verjetno še več kot jablan. Do danes sta preživeli točno dve, ena bolj švoh od druge. In nobena ni obrodila že vrsto let. Letos pa bum! Obe tako polni, kot verjetno že dolgo ne. V promet so šle frišne, pa enormne količine marmelade smo skuhali (no ja, lahko bi še več), kakih 10 kil sem pa posušil. Vprašanje, kdaj bo spet kaj na njih zrastlo.

18. Na vrtu je bila tudi ena vrsta koruze. Srednje neuspešno. Mislim, da je bila posejana preveč na redko, pa še sorta ne vem če je ravno najboljša. Posamezne rastline so rastle zelo neenakomerno (ene so ostale čisto majhne in brez storžev), ene so pa zrastle po 3m visoko. Storži so se debelili in zoreli prav tako zelo neenakomerno, čeprav je bilo vse posejano isti čas. Pa še neki črvi so jih napadli. Na koncu je bilo vsega par storžev primernih za konzumacijo, pa še to je bilo precej švoh.

19. Lubenice lahko štejem za delni uspeh. Če nič drugega, vemo za drugo leto, kako in kaj. Dve sadiki sta se razrastli čez vse meje, naredili milijon cvetov in nastavili ogromno plodov, ampak do polne velikosti jih je zrastlo samo par. Najprej ena buča, ki smo jo obrali daleč prezgodaj in je šla direkt na kompost (ups), za drugo smo pa že vedeli, da je treba čakati 45 dni, da dozori. In je dozorela, in je bila odlična. Štiri kile in pol, sočna in zelo sladka. Semena sem shranil za drugo leto. Tretja buča je bila že prepozna in ni uspela dozoreti. Vse ostalo se je posušilo in popadalo dol še ko je bilo v velikosti frnikule. 😦

20. Orehe je spet napadla neka mušica, zaradi katere postanejo črni, pred tem je nekaj vej tudi pozeblo, na koncu so pa še veverice in polhi zmasakrirali večino tistega, kar je vendarle zraslo. Ampak še vseeno so bili letos tako polni, da jih je za kakšno potico vendarle ostalo.

21. Kar se vsega ostalega tiče, pa takole:

Vrt: Še nekaj malenkosti je zrastlo, kar nisem poslikal (rdeča pesa, čebula, solata in take zadeve), drugače pa smo se čisto premalo ukvarjali z njim in je veliko rastlin šlo v nič. Drugo leto bo treba ubrati drugačno taktiko. Par gred bom probal z metodo brez prekopavanja in s kompostno zastirko ipd. Menda je veliko manj dela, ni treba štihat, manj je plevela, manj zalivanja. Bomo videli, če se bo obneslo.

Jagodičevje: Na črnem ribezu je že zraslo par jagod, na belem še nič. Predvsem črni za drugo leto zgleda zelo obetavno. Jeseni sem posadil še rdečega. So kar velike sadike iz lonca, tako da bi lahko drugo leto že kaj bilo. Sibirska borovnica bi naj bila zelo nezahtevna rastlina, ampak sta obe sadiki zelo ubogi. Ne vem, mogoče se jima bo pa spomladi zmešalo.

Drevesa: Lani jeseni in letos spomladi sem posadil še cel kup dreves. Par sadik iz loncev, večinoma pa izpuljene sadike z golimi koreninami. Statistika ni obetavna. Figo, ki je bila v loncu tako velika, da sem jo komaj dobil v avto, da sem jo lahko pripeljal, je spomladi tako spalil mraz, da se je skoraj čisto posušila in jo je bilo treba porezati čisto do debla. Čez poletje se je obrastla in je spet kar košata, ampak vprašanje, kdaj bo kaj na njej dejansko zrastlo. Drugi dve figi sta bili manjši sadiki v lončku in sem ju posadil spomladi, zdaj pa počasi rasteta. Marelica iz lonca je zelo lepa, razredčil sem jo na štiri najmočnejše veje in mislim, da bi znala spomladi že cveteti. Ostale sadike, ki sem jih sadil lansko jesen, so različno preživele zimo. Jablane in nekatere hruške so imele srne in zajci za malico. Zaščitil sem jih sicer z meter visoko mrežo okoli debla, ampak vse, kar je višje, je bilo kar precej pohrustano. Slive, češnje, višnje in marelico so živali začuda pustile bolj ali manj pri miru. Slive so čez poletje večinoma kar lepo pognale, marelica je srednje ok, višnji sta pa drugače precej žalostni, ampak imata pa že cvetne popke za drugo leto. Češnjo je pa poleti očitno precej požrla neka gosenica. Ampak če nič drugega, vse sadike so se očitno prijele in rastejo.

Trte: Vseh dvanajst sadik od lanske jeseni in letošnje pomladi se je prijelo in so pognale poganjke, ki so večinoma zrastli po dva metra in več. Naslednje leto bom moral porezati in na vsaki trti vzgojiti po dva taka poganjka, še leto kasneje pa bo mogoče že kak grozd za pokušino.

22. Takole pa zgleda, ko se spomladi sadike loti mlad srnjak, ki ga srbijo rogovi. Sadike so bile pozimi sicer zaščitene, spomladi sem pa dal mrežo stran, češ da bodo imele veje prostor. Vseeno so srne poglodale vse vejice, ki so bile nad mrežo, ampak to še ni tako hudo, ker bi se že obraslo. No, potem pa pride srnjak in naredi tole. Odrezati sem moral komaj malo nad cepljenim mestom. Čez poletje se je potem malo obrastlo in upam, da bo drugo leto sadika pognala kak konkreten poganjek ali dva.

Sicer je tole edina sadika, ki je tako hudo nastradala, ostale so jo odnesle samo s pogrizenimi vejicami.

23. Najboljši vrtnarjev prijatelj! Na takole past sem dobil tri, pes je izkopal še enega. Imam občutek, da se je vojna komaj začela.

To je to za letos.

Zadnja fotka?

Šli smo v eno sotesko slikat slapove in kar je še takega. Zdaj je pravi čas za to, ko se sneg tali in je dosti vode.

Iskali smo Bajdetov graben, tako se mu reče, v njem je pa menda nekaj solidnih mini slapov, ravno prav fotogeničnih. Ampak nihče od nas zadeve prej še ni v živo videl (bili smo štirje), pa nas je malo orientacija zjebala. V resnici smo zlezli v sosednjo dolino, na koncu se je izkazalo, da se ji reče Koritnikov graben, ki pa je na srečo tudi kar lepa.

Meni je uspelo stisnit točno dve fotki. Tale je boljša izmed njiju:

In to je bila očitno zadnja, ki jo je spravil skupaj moj stari digitus. Minuto za tem se je namreč odločil, da bo šel plavat. Podvodno. Seveda ni vaserdiht, tako da je bilo vsaj za mene šutinga instantno konec.

Sem pa potem imel nekaj časa razmišljat o naslednjih korakih, medtem ko so kolegi veselo škljocali dalje. Namreč digič je pri hiši že kakih pet let in se mu že nekaj časa poznajo leta in obraba, tako da že kaki dve leti kupujem novega, pa se še do zdaj nisem resno in dokončno spravil k stvari.

To, da si utopiš aparat ravno takrat, ko bi rad kaj poslikal, sicer ni idealno, ampak po drugi strani je pa dejansko prišlo kar prav, ker zdaj pa res ni več druge, nekaj bo treba novega nabavit. Na koncu sem se že praktično odločil, kaj bom vzel, problem je samo, da so cene težko prebavljive. Že če vzamem star model (nagledanega imam A7 II), zadeva pride krepko čez jurja. Pa en kup dodatkov za starega, ki ne pašejo na novega, bom moral prodat, in naročit nove. Res se mi ne da še s tem ukvarjat.

Doma je potem utopljeni pacient šel takoj na intenzivno terapijo. Vse narazen, kar gre narazen in takoj na topel radiator. Po dveh dneh sušenja in temeljitem čiščenju dela bolje kot prej.

In tako sem prišpraral jurja, plus minus…

En random film

Tegale sem naložil enkrat leta 2016. Ne vem več, kaj je sploh bil namen, nekakšen “projekt” menda, ampak karkoli je že bilo, je vse skupaj hitro šlo v pozabo. Napolnil sem ga potem enkrat lani v parih rundah, večinoma s povsem naključnimi škljoci brez kakršega koli pomena.  Minolta SRT-303, Minolta MD 50mm/1.4, Agfa APX 400, Adonal 1+25, 11min 30s @19-20°C.

Snežne kepe

Spet sem se igral s tistimi 360 stopinjskimi panoramami. Tokrat ni ratalo tako fajn. Bolje izpade kadar je sonce.

Supermaškare

Ja, maškare so bile pred dvema tednoma. Malo sem zamudil. Pa kaj?Zarja je imela nekaj časa fazo, ko je nonstop hotela buljiti v televizijo. In to nek najbolj idiotski blesav program, na katerega so jo navlekli pri sosedih. No, na tem programu imajo same opranoglavske poneumljajoče otroške serije ameriške produkcije s še bolj glupo slovensko sinhronizacijo. Zdaj jo je (upam) že minilo, ampak za pusta je pa vseeno hotela biti nekakšna superjunakinja iz ravno ene od teh serij. Pa naj bo.

Kostum je zrihtala mami, našminkala se je pa sama. 😆

 

Na Kum iz Radeč

Za rojstni dan sem si tokrat privoščil pohod partizanskih razsežnosti. Ne toliko zaradi kilometrov ali vzpona, ampak zaradi razmer pa vsekakor.

Če skrajšam, ni mi uspelo do vrha. Nekje na okoli 900m višine, ko je postalo jasno, da bi moral naokoli po cesti namesto po pešpoti, sem se obrnil in se pobral nazaj domov. Zgoraj je bilo 80 ali 90cm snega, mestoma napihanega čez meter dvajset, pot pa nikjer zgažena. Popolnoma neprehodno. Da bi hodil po cesti, je pa brezveze.

Itak je bil pa fajn izlet. Malo sem se obotavljal, malo se matral gaziti v cel sneg (in se potem vračal nazaj na cesto, ko ni šlo), tako da bi mi na koncu že dneva zmanjkalo, če bi vztrajal. Še dobro, drugače bi moral v temi iskati pot v dolino.

Na železniški postaji v Radečah sicer piše, da je do Kuma štiri ure. Ampak to je mišljeno v suhem in brez kakih stranpoti. Velik del gre sicer po asfaltni cesti z nekaj bližnjicami po hosti, kjer je bilo treba gazit cel sneg. Zameti so bili visoki čez pas! Pa vmes sem si malo pogledal še grajske razvaline, potem pa sem zavil še na Svinjsi rt, kjer sem upal, da bo malo lepši razgled v dolino, kot je na koncu bil. Ampak da sem prišel do tja in nazaj na pot, je bil tudi cel podvig.

Pri Kovačku, kjer se pot združi s tisto čez Škratovo dolino, in kjer je do vrha še debelo uro, sem bil tako na poti že več kot pet ur. Malo naprej s ceste zavije v hosto nova markirana smer na Kum in ko sem videl, da tudi tam ni šel pred mano še nihče, je bilo jasno, da bi moral nadaljevati po cesti do Dobovca in tako vse do vrha.

V bistvu zdaj vidim, da bi bil prej v dolini, če bi nadaljeval po cesti in se spustil v Trbovlje, ampak takrat tega nisem vedel in sem se raje kar obrnil in vrnil po isti poti. V Radečah sem bil v dobrih dveh urah.

Ko bodo razmere primerne, grem dokončat, kar sem začel.

Črnobeli kvadrati

Tole drevo in še cel kup podobnih sem zadnjič poslikal na film. Črnobel, šest krat šest. Eno rolo sem že razvil, dve še čakata.

Digitalno sem naredil za beležko. Všeč mi je. Me zanima, če bo filmska kaj boljša ali slabša.

Te fotke so drugače del serije, ki sem jo začel že pred leti in je zgleda še nisem končal. (Na blogu sem menda objavil vse fotke do zdaj, ampak nisem bil toliko pameten, da bi zanje naredil posebno kategorijo. Tale je še najbližja: Arax-CM).

Zadnjič enkrat sem pokazal nekaj osnutkov, pa so jim bili tako všeč, da smo iz njih postavili celo razstavo. Najprej je bila v Hrastniku, potem je šla na Jesenice, marca bo pa še v Celju. A nisem že cel umetnik? 😛

 

Sedem svečk

Sem pozabil objavit, nisem pa pozabil slikat:

Flashback: šest, pet, štiri, tri in dve, enka se je pa nekje izgubila.

Lepote narave

Že kar en čas nisem hodil po gmajni za Savo:

Lepo je. V zgodnje jesenskem soncu je sprehod po logih in travnikih Krško-Brežiškega polja prava uživancija. Včasih, ko je Sava še delala meandre in se razlivala po ravnici, je bila tod verjetno močvara, v zadnjih sto letih ali tam nekje, odkar so jo spravili v skoraj raven kanal, pa se je svet okoli nje skoraj posušil in zdaj zgleda skoraj kot kakšna afriška savana.

Če pogledaš pobližje, vidiš marsikatero naravno zanimivost tega območja, kjer narava in vrli slovenski kmet že od nekdaj živita v sozvočju in harmoniji. Nekaj detajlov iz zgornje panorame, ki pričajo o tem sožitju:

Narava je zares čudovita!