Črnobeli Jupiter

Še en objektivčič, ki redko pride na vrsto, je Jupiter 8, 50mm/2.0. Ta bi bil sicer idealen za na brezzrcalca, ker je v originalu za M39 navoj (LTM) in posledično zelo majhen. Njegov problem je, da ker je za rangefinder aparate, ima minimalno razdaljo ostrenja okoli 1m, kar pa ni fajn.

No, zadnjič sem ga le vzel na sprehod z digitalcem (Grmada št. 35, mimogrede). Pa ne vem zakaj, ampak tisti dan mi je iz nekega razloga pasalo delat fotke v ČB.

Lo-fi eksperiment

Pred kakim letom sem se domislil nekakšnega eksperimenta. Na šrot fotoaparat (Praktica MTL50) sem nataknil najbolj šrot objektiv, kar sem jih našel (Beroflex 25mm/3.5, čisto zanič optika) in vanj vtaknil črnobel film (sicer nisem imel pri roki nobenega šrot filma, vzel sem Kodak Tmax 100). Ideja je bila, da na vsake toliko škljocnem random slikico ali dve, kadarkoli bi se pač spomnil, in po nekaj mesecih bi se nabralo za cel film bolj ali manj brezveznih posnetkov ultra švoh kvalitete, iz katerih bi se pa mogoče dalo narediti kaj zanimivega. No, na koncu se je par mesecev razvleklo v celo leto, končni rezultat pa ne ustrezna ravno moji originalni viziji, ampak tak pač mamo. Nisem zadovoljen, ampak še vedno mislim, da ni švoh ideja, mogoče rabim samo malo drugače pristopit, recimo s kakim manjšim fotičem, ki ga bom imel vedno s sabo. Recimo Smena, ki bo vedno v torbici in naredim z njo vsak dan en posnetek. Ja, točno tako, to bo naslednji projekt! En mesec in en teden s Smeno, ena fotka na dan.

180 milimetrski ror

Lani sem enkrat za poceni dobil objektiv Primotar 180mm/3.5. Ogromna in težka beštija (mislim, da je bila originalno za srednji format, pa potem preformulirana na M42) tam nekje iz petdesetih prejšnjega stoletja. Super retro teleobjektiv, ne ravno super oster, ampak vseeno malodane perfekten, sploh za kake ozke portrete.

Stvar je samo v tem, da ga do zadnjič v enem letu sploh nisem zares uporabil. Stvar tehta več kot eno kilo, ali pa vsaj zelo blizu! No, zadnjič sem ga pa le peljal na zrak. Malo sem fotkal žužke z obročki (sicer je MFD skoraj smešnih 2.2m), pa malo sem sem matral s froci. Ampak za kaj takega skorajda ni, ker rabiš jako potrpežljive modele, kar pa froci in živale definitivno niso.

Je fajn, fotke so lepe, ampak vprašanje, kdaj bo šel iz omare naslednjič.

Zarja športnica

Ne vem, če bo ravno športnica, po moje nima predispozicij za ravno veliko športov, ima pa veselje do vsega.

Nerezine na hitro

Še druga polovica role od zadnjič. Poslikana z bolj ali manj isto opremo (edino en posnetek ali dva sta z Minoltino 50ko) en vikend nekje na začetku poletja, ko smo šli na hitro malo namočit riti v Nerezine. Skoraj dobesedno, ker smo nabasali ravno na dva dni oblačnega, vetrovnega in ne ravno toplega vremena, voda pa tudi ne vem če je imela več kot 20 stopinj. Tako da nakopali se res nismo.

Trikratni test opreme

Zadnje čase sem spet čisto zanemaril film. Zadnjega sem poslikal že pred več kot četrt leta, ga razvil, potem pa ga mesece nisem niti poskeniral. No, zadnjič sem se pa vendarle spravil k stvari. Poslikal sem še eno novo rolico, dokončal drugo, ki je bila v enem aparatu že skoraj celo leto in na koncu vse tri filme digitaliziral.

Današnji zapis je o tej najnovejši rolici. V bistvu gre za trojni test opreme. Preizkusil sem (za mene) novo Minolto XD7, ki je do zdaj ležala v omari, ne da bi videla film od blizu, pa objektiv Carl Zeiss Jena Flektogon 20mm/2.8, s katerim tudi še nisem slikal na film, in kot tretje, še film Agfa APX 400, ki sem ga zadnjič slučajno našel v Müllerju. Neverjetno, imajo vse vrste filmov, ČB negativ, barvni negativ in barvni pozitiv. Sicer je izbira praktično nikakršna (po en film vsake vrste) in samo mali format, ampak nekaj je pa le.

Ko rečem testiranje, v resnici to sploh ni nobeno testiranje, ampak samo izgovor za naključno škljocanje brez smisla in ideje, kar tako v tri dni. Vseeno, neke zaključke lahko potegnem. XD7 je lušten aparat, s katerim je fajn slikat. Edina slabost je, da je bolj kot ne odvisen od baterije.

Agfa APX 400 je lep film, v Rodinalu (Adonalu) izpade precej retro. Dokaj veliko zrno, kontrast je bolj na spodnji strani. V prihodnje ga bom uporabljal raje kot ASA200 ali celo ASA100.

Kar se pa objektiva tiče, pa tako. Ko sem ga dobil, je bil močno decentriran. Popravil sem ga, kolikor sem lahko in na crop digitalu je ok. Na filmu je proti robovom in še posebej v vogalih opazno neoster, in to tudi pri f/11. Ne vem pa, če je to za ta model normalno ali ne. Čisto možno, da je in da kaj več od njega niti ni za pričakovati. V centru je pa oster že pri odprti zaslonki.

Kakorkoli že, evo nekaj primerov s prve polovice role. Mislim, da sem tole poslikal na dveh obiskih Grmade (številka 30 in 31, če so moji zapiski točni), ena je bila peš, ena pa z biciklom.

Aja, Flektogon na Minolti? Dobil sem še adapter iz M42 na Minolta SR mount. Dela dobro, čvrsto zagrabi in neskončnost je v piko. Zdaj lahko vse taboljše leče uporabljam na taboljših aparatih!

Grmada 27-37

Naj kar takoj na začetku naznanim, da se tisto s tekanjem spet ni obneslo. Enostavno sem izgubil voljo, raztrgal tisti list z razpredelnico in vse skupaj zabrisal v smeti. Tako pač je in drugače ne bo nikoli.😦

Človek si sicer ne more kaj, da ne bi spoštoval vseh tistih vrhunskih športnikov, ki imajo očitno še veliko hujše zdravstvene težave, kot jih imam jaz (in jemljejo najmočnejša zdravila za razne alergije in astme in bronhitise), pa vseeno osvajajo olimpijske medalje, podirajo svetovne rekorde in zmagujejo etape na touru, ampak jaz pač nisem iz takega testa. Mene že (menda) blaga oblika alergije s svojimi posledicami spravi v tako depresijo, da se ne morem motivirati niti za to, da bi se trikrat tedensko za po eno uro spravil trimčkat gor in dol po tekaški stezi v tempu ranjenega polža.

Ampak na Grmado pa še kar hodim. Sicer zadnje čase manj pogosto, kot pozimi, ko je bilo vreme še lepo (in koncentracija cvetnega praha blizu nule), vendar kot kaže, bom številko 52 od predlani z lahkoto presegel. Malo čez polovico leta sem že pri 37!

Kaj posebnega o teh sprehodih ni za povedat, ker so itak že čisto rutinski. No, zraven štejem tudi en ali dva vzpona s kolesom. Ponavadi imam s sabo fotoaparat, tako da če nič drugega, evo zbirka nekaj naključnih fotk s teh zadnjih nekaj obiskov:

Trije fotri grejo na Triglav

Ko sem bil tako majhen fantek, da sem hodil še v šolo, sem bil včlanjen v planinski krožek (ne vem, a danes še imajo krožke?) Ne spomnim se točno, koliko časa je trajalo, verjetno tam nekje do petega ali šestega razreda. No, in zadnji izlet mojega zadnjega leta udejstvovanja v tem krožku je bil na Snežnik. To je nekje okoli 1700m visoko (štart na krepko čez 1000). Do današnjih dni je to ostal najvišji hrib, kamor mi je uspelo zlesti.

V tej luči se mogoče ne zdi ravno najboljša ideja kar takoj za prvi cilj v tapravih hribih izbrati Triglav. In to v enem dnevu. In to ponoči. In to prvega julija, ko je gor še nekaj snega. V bistvu je verjetno kar slaba ideja. Ampak, na koncu je izpadlo čisto ok. Šli smo gor, prišli smo dol in je bilo čisto fajn.

Bili smo trije. Jaz prvič, drugi fotr drugič (čisto navdušen, mimogrede) in tretji že malo bolj izkušen, ta je bil prej gor že šestkrat. Pravzaprav bi brez njega verjetno izdahnil s polomljenimi kostmi nekje na dnu kake grape, tako da za zelenca, kot sem (bil) jaz, čisto brez skrbi in brez pomoči izkušenega hribolazca vendarle ni priporočljivo rinit na tako turo.

NEX6_0003_1950Kot rečeno, šli smo ponoči, da bi na vrhu ujeli sončni vzhod. Poti ne bi podrobno opisoval, ker itak nismo nič videli. Še dobro, ker če bi se mi tiste skale narisale pred faco podnevi, bi se verjetno obrnil še pred koncem Krme.

Pot iz Krme je sicer menda najbolj priporočljiva za tiste, ki grejo na Triglav v enem kosu. Češ da je med krajšimi in lažjimi. V glavnem štartali smo okoli pol desetih, v štirih urah smo bili pa že pri Planiki (presenetljivo lahkotno smo jo mahali za tri debele strice).

Pri koči je bila malo daljša pavza, potem pa napad na vrh. Od Planike je do vrha kako uro in pol, mi smo rabili več kot dve. Saj smo itak imeli več kot dovolj časa. Ja, zato smo rabili dve uri, ker smo imeli toliko časa.😛

NEX6_0003_1989-1991NEX6_0003_1993Takoj od Planike gor je bilo še nekaj snega (brez zimske opreme je treba ultra počasi in previdno), potem se pa začne plezarija ob zajli. Saj ni nič posebej težkega, samo dol ne smeš gledat. Razen če greš gor in dol po temi, potem si rešen vrtoglavih pogledov. Od Malega Triglava se pot malo spusti in gre potem po grebenu, pred katerim vsi tako strašijo, meni se je zdelo pa čisto ok (tema pomaga).

NEX6_0003_2002-2004Ni mi pa nihče povedal, da je najtežji del dejansko čisto na koncu. Ko misliš, da si praktično že na vrhu, se pred tebe postavi dvestometrska skala. Ne pretiravam, dvesto metrska skala! Ampak ko si že tako daleč, potem še nekako stisneš. Teh zadnjih 150 ali 200 višinskih metrov sem prehodil v himalajskem slogu – trije koraki naprej in deset sekund pavze.😛 Ampak je šlo tudi to.NEX6_0003_2027Na vrhu smo bili že ob štirih, ko se je na vzhodu komaj začelo svetlikati. Dobro uro do vzhoda in nekaj čez smo potem uživali v razgledih, ki so se počasi začeli risati. No, bolj izkušeni so pa vse skupaj prespali.NEX6_0003_2030 Zgoraj nismo bili sami. Že ko smo prišli, so bili tam že trije, za nami pa je prišlo še nekaj skupin. Na koncu se nas je zbralo kakih 15 ali 20 častilcev jutranjega sonca. Menda je sicer avgusta ob lepem vremenu še malo večja gužva.NEX6_0003_2049 NEX6_0003_2057 Krst je bil bolj švoh. Pa še krstnega imena nisem dobil. Še dobro vsaj, da ja bila med vsemi ostalimi na vrhu še ena novinka in smo pri njih nafehtali štrik, drugače bi jih dobil še s palicami po riti. Ampak krst je bil in zdaj lahko ponosno rečem, da sem bil tudi jaz na Triglavu.:)NEX6_0003_2058NEX6_0003_2073Nazaj smo šli lagano sportski. Do Planike itak ne gre drugače, kot da se čisto počasi in previdno splaziš po tistih skalah in klinih dol. Vmes smo med izogibanjem snežnim zaplatam ubrali eno čisto prvenstveno smer (nekateri bi rekli, da smo se malo izgubili) in parim Čehom poznavalsko razložili, kje se gre na vrh Triglava, do osme smo bili pa že pri koči.NEX6_0003_2099 NEX6_0003_2111Od Planike do Krme se je pot vlekla, in vlekla, in vlekla. V nedogled. Pavze so bile dolge in pogoste, hodili smo počasi. Vreme lepo, pokrajina čudovita, ampak ko imaš noge težke in prste na nogah obtolčene, se res vleče. In potem ko se že ure in ure matraš po skalah, od katerih je vsaka naslednja bolj trda in ostra, ugotoviš, da si komaj na tretjini poti. Da bi se zjokal.NEX6_0003_2123 NEX6_0003_2164Zadnji dve uri smo prebrcali na avtopilotu. Za vsakim ovinkom se je že prikazovala rampa, ampak rampe od nikoder. Ne vem, če je bila teta Pehta halucinacija ali smo jo res srečali tam nekje spodaj v hosti. Mislim, da je bila celo resnična, škoda samo, da je nisem slikal.NEX6_0003_2166 NEX6_0003_2184Kakorkoli že, gor smo hodili približno šest ur in pol vključno z vsemi postanki vred, za dol smo jih pa rabili skoraj osem. Dol gre počasneje kot gor! Vključno z dvema urama na vrhu je cel izlet trajal za dobra dva šihta. Naslednjič bo definitivno kaka druga pot in dva dni.NEX6_0003_2197

Kum

Vzpon na Kum je tokrat služil kot trening in preverjanje (nove) opreme in kondicije pred večjimi izzivi. Kondicija je vzdržala in bo vzdržala verjetno tudi kaj hujšega, kar se opreme tiče, pa uspeh ni bil stoodstoten.

Imam nov rukzak (42 litrski od Deuterja), trilitrski meh za vodo, naglavno lučko, palice (no, te so stare, ampak jih do zdaj nisem uporabljal) in čevlje (od Alpine, niso bili poceni). Rukzak je fajn, meh tudi (ampak se je izkazalo, da sem čisto premalo spil, ker tako počasi cuzaš), palice so prav tako prišle prav, lučke pa ni šlo preizkusit. Čeprav sva štartala že okoli petih, je junija takrat že praktično svetlo zunaj.

Edini problem so bili čevlji. Zgledajo kvalitetni, na nivoju, imam pravo številko in zraven primerne nogavice. Ampak so me vseeno obtiščali. Ne ožulili, ampak obtiščali. In to na vrhu nad gležnjem, kjer je en del roba trd brez oblazinjenja. Mogoče sem si jih narobe nastavil in zavezal ali kaj, to bom moral še nagruntat, ampak do nadaljnjega bodo očitno v uporabi še stari škornji.

Škratova dolina je naravnost grozna. Strma, ozka, globoka, zaraščena kot najgostejša džungla, pa zatohla, vlažna, vroča in soparna, in to ne glede na vreme drugod. Tokrat je bilo ravno prejšnji dan še neurje in močno deževje, tako da je bilo vse skupaj še toliko hujše. Ampak je pa tudi lepa, zgornji del je pa tudi za hodit fajn (čeprav se vleče), naprej do vrha Kuma je pa sploh luštna pot.

Na vrhu sva bila v kakih treh urah, kar ni ravno hitro, ampak saj tudi nisva hitela, niti ni bil v tem namen. Čaj z rumom v koči je bil odličen, se pa na vrhu nisva dolgo obotavljala, ker je pihalo kot zmešano. Vračala sva se po skoraj isti poti, Škratova dolina pa je bila dol grede še bolj grozna.