Moravske

Med prazniki smo se šli za dva dni namakat v toplice. Luštno je bilo, voda je bila topla, gužva v Termah 3000 velika, v hotelskem bazenu malo manj. Za jest je bilo čisto preveč, samo gostilna zadnji dan je bila pa totalni poraz. Ne, resno, če hočeš v Moravskih toplicah na kosilo, ne it k Jožetu in Olgi, ker je popolnoma zanič.

Pomlad na Grmadi (PeakCheck #25)

Pomlad je prišla tako hitro, da je praktično že mimo in je že skoraj poletje. Najboljši čas za lovljenje žužkov, ko so jutra hladna in rosna, sem spet praktično že zamudil. Zadnjič sem se odločil, da bom ven potegnil starega Meyerja, ki dela tako fajn “umetniške” fotke, ampak na koncu ni bilo iz vsega skupaj nič. Že tako sem bil precej pozen, potem sem se pa še na vrhu kar nekaj časa zadržal, ob pol devetih je bilo pa že vsega konec. Pa drugič.

Še eno jutro na Grmadi (PeakCheck #24)

Pozimi je fajn, če hočeš biti ob sončnem vzhodu na vrhu hriba, ker lahko spiš praktično do sedmih in ga še vedno ujameš. Spomladi in poleti je pa ob petih že praktično svetlo, tako da razen če nisi res posebne sorte človek, to ponavadi odpade. No, zdaj sem se že parkrat zaporedoma kar sam od sebe zbudil malo po peti in hvalabogu je bilo enkrat celo lepo vreme, tako da sem ravno še ujel nekaj talepe jutranje svetlobe.

Grmada (PeakCheck #23)

S tem tempom mi številke 100 zgleda ne bo uspelo doseči, bom pa blizu. Tokratna serija fotk je z enaindvajsetega vzpona na Grmado, triindvajsetega skupno. Nič posebnega, samo da sem tokrat šel čez Šmohor še d Brestanice in nato po dolini nazaj. Malo daljši sprehod, ampak vreme je bilo res idealno.

Še na Bohor

Potem ko se je Lisca izkazala za čisti uspeh, smo naslednji teden šli še na Bohor. Seveda po klasični poti iz Jablanc, ki je kratka in nezahtevna, da za prvič ne bi bilo preveč.

Zasedba je bila tokrat malo drugačna kot zadnjič. Dva otroka, dva fotra in dve mamici. Kot ponavadi je bilo punci treba skoraj nazaj držat, da ne bi ušli predaleč naprej. Samo, da je družba in malo konkurence, pa že kar tekmujejo, kdo bo vodil skupino. Pa še vedno deluje igra, kdo bo prvi zagledal naslednjo markacijo.

Vreme je kazalo bolj švoh, vrh je bil celo čisto v megli (na splošno se mi zdi, da je na Bohorju večkrat megla kot ne, in to ne glede na to, kaj je v dolini), ampak kasneje se je celo skoraj čisto zjasnilo in smo imeli kar lep dan.

V koči je zgleda ne dolgo nov najemnik. Malo je prenovil notranjost in kuha odlična planinska kosila. Mi smo jedli fantastičen golaž (merjaščev z njoki in goveji s polento), na meniju je pa še par jedi, ki jih bo treba še probat. Če gre soditi po golažu, potem priporočam.

Na izhodišče smo se vrnili mimo Petrove skale do bolnice in po grabnu dol do Jablanc. Ta pot je bila malo bolj blatna in nekateri člani odprave so se malo pritoževali, drugače je bilo pa fajn in lahko rečem, da je izlet uspel. Gremo v kratkem še in sigurno se še kdo pridruži. Pa še kako drugo pot bomo preizkusili. Neverjetno, pred parimi leti sem se še izgubljal po Bohorju, zdaj sem pa že skoraj vodič.😀

Konji

Zarja je mahnjena na vse živali na splošno, še posebej pa na konje. Ko bo velika, bo imela kmetijo, na kmetiji vse živali in enega strica in veterinarka bo. Kakorkoli že, zdaj po novem hodi na ure jahanja in je navdušena.NEX6_0002_9614

Kmetija Jordan na Gmajni pri Raki se reče in imajo veliko konjev, ki se jih da jahat. Zarjini je ime Dona in je čisto pridna. Prvič se je Zarja samo malo usedla nanjo, zdaj pa jo zna že pripravit, uporablja vso možno opremo, obvlada celo že kas.NEX6_0002_9616Ura pride 15€, približno enkrat na teden oziroma po dogovoru oziroma kadar ne pada dež ali piha veter (zgleda so konji precej občutljivi na razne vremenske pojave).Zdaj je bila že na parih urah in je že prava strokovnjakinja.NEX6_0002_9621Poleti bojo pa cele male konjske počitnice in Zarja že komaj čaka.

Druga Lisca

Ker je bilo prvič tako fajn, smo šli naslednjo nedeljo še enkrat. Tokrat celo v malo močnejši zasedbi. Zarje tokrat ni bilo treba posebej prepričevat, zraven sta šla pa še Benjamin in Leon. Skratka štirje otroci, štirje fotri in še celo ena mamica.

Pot je bila ista kot zadnjič, vreme še malo lepše, pohodnikov na Lisci pa še več, če je to sploh mogoče. Samo v zraku ni bilo nobenega. Menda preslaba termika.

Izlet je uspel še bolje kot prvi. Otroke je bilo treba po poti gor celo nazaj držat, da niso zbezljali predaleč naprej. Samo po poti nazaj je vsak po enkrat telebnil po skalah in najmlajšega je bilo treba dol odnesti na ramah (tri leta star), drugače pa vse super. No, pa tista ena mamica je bila malo bolj zadihana.

Prva Lisca letos

Tokrat za novo leto nisem šel na Lisco, iz ne vem kakega razloga že, potem kasneje pa tudi nisem nadoknadil. Tako da je bil tokratnji izlet na Lisco celo prvi letos. Ostalih dveh tretjin gospodinjstva mi ni uspelo prepričati, da bi šli zraven, sta se mi pa zato pridružila Tomaž in Lia.

Šli smo po otroškim nogicam prilagojeni varianti od parkirišča malo pod Cerjem čez Jošta in ni bilo popolnoma nobenih problemov. Sama je zlezla gor brez kakršnegakoli ugovarjanja. Bravo!

Vreme je bilo  kar lepo in še praznična nedelja je bila, tako da je bilo gor dobesedno na stotine ljudi! Večina peš, nekateri s kolesi, nekaj tudi z motorji in avti. Česa takega na Lisci še nisem videl, ali vsaj že dolgo ne. Je pa res, da se ponavadi spravim gor ravno v največjem snegu ali dežju in blatu in megli.

Na vrhu smo se malo podložili, gledali zmajarje in padalce (pogoji menda niso bili ravno idealni, ampak vseeno dovolj dobri, da jih je bilo v zraku par deset), pa še stare kolege sem srečal po dolgem času. Skratka lep izletek.

Ena čisto posebna Grmada

Letošnja Grmada št. 18 je bila posebna. To pa zato, ker gor nisem šel sam.

Bi rad rekel, da bomo še večkrat ponovili, ampak se ne predstavljam, kdaj.