Veleposestnik in kmet

Po novem sem namreč točno to.

No, ne čisto, ampak za kosit je pa vseeno kar precej. Po zadnjih izsledkih rabim tri ure s kosilnico in še dobri dve z laksarco, skupaj šest, če je med obema polčasoma nekaj pavze. To je okoli bajte, ostalo pokosi sosed enkrat ali dvakrat na leto.

Krog čez Raduljsko gričevje

Začelo se je v redu. Sicer je bilo malenkost hladno (4° zjutraj), ampak sonce je obetalo, da bo do poldneva lepo ogrelo ozračje. Ravno prav za en fajn kolesarski treking.

Plan je bil najprej nekaj kilometrov po okoliških gričkih tja nekam proti Raki, mogoče proti Škocjanu, potem pa obrat v levo in še enkrat levo in po ravnem do sosedov. Da pogledam za kakšen vogal, kjer se še nisem vozil, in da se nabere kakšen kilometer več kot ponavadi, ko pičim kar najbolj ravno in direktno traso.

Prvi del sem vzel skrajno nedeljsko. Počasi, kot se le da, ampak do Rake se cesta ravno toliko dvigne, da je treba zašvicat. V takih situacijah nikoli ne vem, kako naj se oblečem. Po eni strani je bilo sonce tako močno, da bi že rabil kakšno kremo, po drugi strani je bilo pa tako mrzlo, sploh v senci, da bi se najraje obrnil in čim prej na toplo domov.

Če bi bil pameten, bi že takrat zavil levo v dolino, ampak sem, ne vem, zakaj, nadaljeval v smeri proti Bučki. Res lepi kraji, fotka ne pokaže prave slike:

Na kržišču z glavno cesto, ki povezuje Sevnico in Škocjan, je bil še en odcep, kjer je na tabli pisalo Štrit. Slišal sem že za Štritovsko jezero, pa sem šel pogledat. Luknja v zemlji, napolnjena z vodo, kjer lahko loviš ribe. Lepo.

Tako sem šel pravzaprav po daljši poti v Škocjan, vmes pa sem našel še en v nulo spedenan bajer s klopcami in vso možno piknik infrastrukturo. Ne vem, kako se reče, na zemljevidu ni označeno in nikogar ni bilo tam.

Škocjan je malo večja vas in malo manjša občina, vzorno urejena, ljudje so strašno pobožni, še najbolj zanimiva stvar v njej je pa štorklja:

V tej točki mi je bilo že jasno, da z originalnim planom ne bo nič. Kljub vozakanju v nedeljskem tempu in pavziranju na vsakem drugem ovinku je bilo očitno, da enostavno nimam kondicije za bicikliranje več kot nekaj deset kilometrov v kosu, pa še to samo, če je kolikor toliko ravno.

Namesto levo, sem raje zavil v desno, češ da ko enkrat prilezem čez hrib do Mokronoga, gre do doma itak samo še bolj ali manj navzdol. Pa še nikoli prej se nisem vozil po teh cestah, da bo malo bolj pestro. Skratka čez tisti hribček sem pririnil in evo ga Mokronog:

Do takrat se je že skoraj popolnoma pooblačilo in če je bilo prej samo hladno, je zdaj postalo naravnost ledeno. Mrzel veter je pihal itak že cel dan. Za spust v Mokronog sem oblekel vse, kar sem imel, pa se spet slekel (do Tržišča je še en hrib), še enkrat oblekel vse, na polno zašvical in se na koncu še enkrat preoblekel. Hvalabogu za avtobusne postaje.

Ni mi jasno, kako razni profesionalni rekreativci, ki jih mrgoli po cestah, to zmorejo. Oblečeni v tiste tanke, oprijete majčke in pajkice in jih v takem vremenu nič ne zebe?!? Kakorkoli že, ob reki Mirni se potem cesta res tako lepo narahlo spušča, da bi verjetno še jaz lahko držal spodobno hitrost, če ne bi bil takrat že čisto pečen.

Pa še vode mi je zmanjkalo in jedel sem samo nekaj malega za zajtrk, tako da sem bil do Boštanja že kar konkretno švoh. Slabo planiranje pač. No, v Sevnici so mi dali za jesti in za piti in potem je bilo itak samo še rutinskih 20km do konca kroga. Vseeno, do doma sem se komaj še privlekel.

Zemljevid je pokazal dobrih 80km, kar se ne sliši veliko, ampak za mene je v trenutni situaciji to očitno blizu zgornje meje. Potreboval sem nekaj čez 4 ure (povprečna hitrost krepko pod 20km/h), s tem, da sem vmes še dve uri stal. Višinske metre je nemogoče oceniti, ker je šlo po hribih nonstop malo gor malo dol, kakega posebnega vzpona pa ni bilo (najvišja točka pod 350m). Strava je sicer naračunala točno 1.072m, ampak mislim, da je bilo v resnici nekaj manj.

Lisca po moško

Vsako leto grem za novo leto na en konkreten pohod na Lisco. Če je le možno, celo pot iz Sevnice in nazaj. No, lani sem zadevo izpustil, letos pa smo šli trije na manjši sprehod od najvišjega možnega parkirišča, kar je bilo vse skupaj nič. Hodili smo dobre pol ure in potem vsaj eno uro, če ne še več, na mrazu čakali, da se prikaže prvo letošnje sonce. Nič od nič.

kolazZa kompenzacijo sem potem pred kakim mesecem opravil en tak pohod, kot se spodobi. Iz Zidanega mosta čez Veliko Kozje in Lovrenc do Lisce, potem pa dol do Cerja. Od tam sem se sicer pustil peljati, ampak bi šel komot tudi do Sevnice. No, to sem pustil za naslednjič.

Ne bi dolgovezil, tako da samo na kratko: bilo je zajebano. Tako se po mojem nisem namatral še nikoli. In to samo zaradi snega. Gor do Kozja je še šlo (čeprav tudi ni bil ravno sprehod), najtežji del je bil čez Lovrenc do uhojene poti na Lisco. Kakih 25cm južnega snega in nihče ni šel pred mano. Kot bi brodil po marmeladi.

Je pa bilo fajn.

2016 pod črto

Vem, en mesec traja, da se spravim spisat en kratek povzetek, ampak kakorkoli že.

V glavnem zadnji dan leta smo potem na hitro šli še na res zadnji zadnji sprehod na Grmado, tako da se je na koncu digitalnih štempljev nabralo vendarle 65 in ne 64. Za konec leta nas je bila enkrat za spremembo cela banda, vreme je bilo super in na sploh bi bilo fajn, če ne bi bili tamali tečni kot driska. Eh ja.

grmada65No, kar se tiče tistega povzetka leta. Leto 2016 si bom torej zapomnil po naslednjih faktih (v naključnem vrstnem redu):

  1. Prvič v življenju sem bil na Triglavu. Ni bila ravno lahka tura, ampak je šlo bolj gladko, kot sem pričakoval. Še posebej fajn se mi zdi, da smo šli v enem kosu, ponoči gor, zjutraj na vrhu in isti dan nazaj. Letos gremo ziher spet, pa še na kak drug vsaj na pol primerljiv hrib.
  2. Enkrat sem se kar konkretno potolkel, ko morje ni bilo dovolj globoko, skale pa pretrde. Na koncu mi ni bilo nič tako zelo hudega in drugih dolgoročnih posledic kot nekaj brazgotin ni, ampak nekaj centimetrov je manjkalo, pa imam občutek, da bi šel v večna lovšišča, ali bolj verjetno še kaj hujšega.
  3. Ozdravel sem. Se pravi imunski sistem se mi je popravil. Prejšnjih nekaj let sem na vsaka dva do tri mesece po teden ali dva odležal na bolniški, ko se je vsako navadno praskanje po grlu slej kot prej razvilo v razne bronhitise, angine in pljučnice, leta 2016 pa… nič. Na začetku leta sem sicer še bil nekaj malenkost prehlajen (ravno toliko, da sem prvič po dolgem času izpustil svoj tradicionalni novoletni pohod), potem pa sem odkril eno zadevo, ki se ji reče Imunoglukan (ali nekaj takega) in potem sem bil celo leto bolj kot ne zdrav. Ironično sem se letos na začetku spet nekaj malega prehladil, ampak tudi ni bilo nič hujšega.
  4. V rahli povezavi s 3. točko, pa se pomladanske alergije niso nič izboljšale. Kvečjemu gre vsako leto na slabše.
  5. Še ena zdravstvena. En dan me je tako vsekalo v križu, da se kaka dva tedna nisem mogel zravnati in normalno hoditi. In kar je najhuje, vsi so bili šokirani (vključno z dohtarco), da se mi je pri šestintridesetih to zgodilo prvič in da nisem niti vedel, da kaj takega sploh obstaja. Menda se ne da kaj dosti pomagati in da naj se kar navadim, češ da se bo še velikokrat ponovilo.
  6. Otroka smo uspešno spravili v prvi razred. Bravo naši!

Torej če povzamem povzetek, leto 2016 bo šlo v spomin v glavnem po zdravstvenih težavah in poškodbah. Se pravi, da sem zdaj tudi uradno star.

Še zadnji sprehod

Plan je bil, da spotoma odkljukam še eno Grmado, ampak sem se že na prvih petnajstih kilometrih zamudil toliko časa, da se mi potem ni več dalo. Pa ne vem, če se nisem enkrat vmes še malo prehladil. No, prehladil sem se verjetno že par dni prej (bolana je cela bajta, pa sem očitno nekaj pobral), ampak taki zimski pohodi prav gotovo ne morejo pomagati, pa čeprav je sonce in deset stopinj nad nulo. Kakorkoli že, to je zgleda to za letos, za drugo leto si bo treba nekaj drugega izmislit.

Grmada 64

Evo, leto je skoraj okoli in kar se PeakCheck štempljanja tiče, bom zgleda ostal pri lepi okrogli številki 64. Dvainšestdesed Grmad in dve Lisci. Sem upal, da bo na koncu kaj več, ampak… se mi ne da.

Tudi snega očitno letos spet ne bomo dočakali. Če se ne motim, je bil tudi lani december suh. Je pa bilo parkrat toliko ivja, da je bilo skoraj kot sneg.

Grmada 63

Decembra je bila kriza. Pravzaprav od zadnjič (kar je bilo 26. novembra) cele tri tedne in še nekaj čez nisem niti iz bajte stopil. Pa ne da bi bilo kaj narobe, nič nisem bil bolan ali kaj takega. Samo dalo se mi ni.

Nasploh je december verjetno za mene najbolj depresiven mesec v letu. Nonstop praznovanja in “praznovanja” in obiski in miklavži in dedki mrazi in ne vem kaj še vse. Čista depresija. Med tednom po temi v službo in skoraj po temi domov, med vikendi “obveznosti”, ko bi pa vseeno lahko kam šel in je mogoče celo lepo vreme, se ti pa ne da…

Z vlakom po darile

Ne vem sicer, kaj naj bi imel lik božička skupnega z neko odsluženo lokomotivo iz pamtiveka in vso ostalo pripadajočo mašinerijo (mogoče je oboje simbol kapitalizma in industrijske revolucije devetnajstega stoletja? ne vem, ugibam), ampak ok, naj bo, kupimo tudi to. Konec koncev, kaj je sploh lepšega kot vonj smoga v nosnicah in kup premogovih saj v laseh? Zadnjič ko smo se peljali s to beštijo, je imela original lokomotiva prepoved izhoda (namesto nje je bila navadna dizelca), tokrat pa smo za svoj denar dobili pravo stvar, čuha puha in vse.

Aja, pa božiček je bil, in to z ženo. Za darile so bili bonboni.

Grmada 62

Še vedno nimam nič pametenega za napisat, zato še vedno težim z brezveznimi fotkami s sprehodov na Grmado. Če je kdo štel, vmes manjkata dve številki. To pa zato, ker sem parkrat šel še ponoči, takrat se pa itak ne da slikat. No, ko rečem ponoči, mislim ob petih popoldne.

Grmada 60

Tokrat je bilo malo več vode kot ponavadi, pa megla je bila, drugače pa kot nič posebnega.

No, zadnja fotka se mi zdi, da mi je pa enkrat za spremembo malo bolj ratala. Lepo ponazarja balkanskost tega naroda. Zakaj bi smeti vozil cela dva kilometra do deponije, če jih pa lahko skipam s prikolice direkt v graben:

nex6_0003_5251