Zadnja fotka?

Šli smo v eno sotesko slikat slapove in kar je še takega. Zdaj je pravi čas za to, ko se sneg tali in je dosti vode.

Iskali smo Bajdetov graben, tako se mu reče, v njem je pa menda nekaj solidnih mini slapov, ravno prav fotogeničnih. Ampak nihče od nas zadeve prej še ni v živo videl (bili smo štirje), pa nas je malo orientacija zjebala. V resnici smo zlezli v sosednjo dolino, na koncu se je izkazalo, da se ji reče Koritnikov graben, ki pa je na srečo tudi kar lepa.

Meni je uspelo stisnit točno dve fotki. Tale je boljša izmed njiju:

In to je bila očitno zadnja, ki jo je spravil skupaj moj stari digitus. Minuto za tem se je namreč odločil, da bo šel plavat. Podvodno. Seveda ni vaserdiht, tako da je bilo vsaj za mene šutinga instantno konec.

Sem pa potem imel nekaj časa razmišljat o naslednjih korakih, medtem ko so kolegi veselo škljocali dalje. Namreč digič je pri hiši že kakih pet let in se mu že nekaj časa poznajo leta in obraba, tako da že kaki dve leti kupujem novega, pa se še do zdaj nisem resno in dokončno spravil k stvari.

To, da si utopiš aparat ravno takrat, ko bi rad kaj poslikal, sicer ni idealno, ampak po drugi strani je pa dejansko prišlo kar prav, ker zdaj pa res ni več druge, nekaj bo treba novega nabavit. Na koncu sem se že praktično odločil, kaj bom vzel, problem je samo, da so cene težko prebavljive. Že če vzamem star model (nagledanega imam A7 II), zadeva pride krepko čez jurja. Pa en kup dodatkov za starega, ki ne pašejo na novega, bom moral prodat, in naročit nove. Res se mi ne da še s tem ukvarjat.

Doma je potem utopljeni pacient šel takoj na intenzivno terapijo. Vse narazen, kar gre narazen in takoj na topel radiator. Po dveh dneh sušenja in temeljitem čiščenju dela bolje kot prej.

In tako sem prišpraral jurja, plus minus…

Advertisements

Konec zime

Sneg se je več ali manj stalil, ostale so samo še luže. In blato. Par črnobelih s sprehoda po močvirju:

En random film

Tegale sem naložil enkrat leta 2016. Ne vem več, kaj je sploh bil namen, nekakšen “projekt” menda, ampak karkoli je že bilo, je vse skupaj hitro šlo v pozabo. Napolnil sem ga potem enkrat lani v parih rundah, večinoma s povsem naključnimi škljoci brez kakršega koli pomena.  Minolta SRT-303, Minolta MD 50mm/1.4, Agfa APX 400, Adonal 1+25, 11min 30s @19-20°C.

Snežne kepe

Spet sem se igral s tistimi 360 stopinjskimi panoramami. Tokrat ni ratalo tako fajn. Bolje izpade kadar je sonce.

Supermaškare

Ja, maškare so bile pred dvema tednoma. Malo sem zamudil. Pa kaj?Zarja je imela nekaj časa fazo, ko je nonstop hotela buljiti v televizijo. In to nek najbolj idiotski blesav program, na katerega so jo navlekli pri sosedih. No, na tem programu imajo same opranoglavske poneumljajoče otroške serije ameriške produkcije s še bolj glupo slovensko sinhronizacijo. Zdaj jo je (upam) že minilo, ampak za pusta je pa vseeno hotela biti nekakšna superjunakinja iz ravno ene od teh serij. Pa naj bo.

Kostum je zrihtala mami, našminkala se je pa sama. 😆

 

Na Kum iz Radeč

Za rojstni dan sem si tokrat privoščil pohod partizanskih razsežnosti. Ne toliko zaradi kilometrov ali vzpona, ampak zaradi razmer pa vsekakor.

Če skrajšam, ni mi uspelo do vrha. Nekje na okoli 900m višine, ko je postalo jasno, da bi moral naokoli po cesti namesto po pešpoti, sem se obrnil in se pobral nazaj domov. Zgoraj je bilo 80 ali 90cm snega, mestoma napihanega čez meter dvajset, pot pa nikjer zgažena. Popolnoma neprehodno. Da bi hodil po cesti, je pa brezveze.

Itak je bil pa fajn izlet. Malo sem se obotavljal, malo se matral gaziti v cel sneg (in se potem vračal nazaj na cesto, ko ni šlo), tako da bi mi na koncu že dneva zmanjkalo, če bi vztrajal. Še dobro, drugače bi moral v temi iskati pot v dolino.

Na železniški postaji v Radečah sicer piše, da je do Kuma štiri ure. Ampak to je mišljeno v suhem in brez kakih stranpoti. Velik del gre sicer po asfaltni cesti z nekaj bližnjicami po hosti, kjer je bilo treba gazit cel sneg. Zameti so bili visoki čez pas! Pa vmes sem si malo pogledal še grajske razvaline, potem pa sem zavil še na Svinjsi rt, kjer sem upal, da bo malo lepši razgled v dolino, kot je na koncu bil. Ampak da sem prišel do tja in nazaj na pot, je bil tudi cel podvig.

Pri Kovačku, kjer se pot združi s tisto čez Škratovo dolino, in kjer je do vrha še debelo uro, sem bil tako na poti že več kot pet ur. Malo naprej s ceste zavije v hosto nova markirana smer na Kum in ko sem videl, da tudi tam ni šel pred mano še nihče, je bilo jasno, da bi moral nadaljevati po cesti do Dobovca in tako vse do vrha.

V bistvu zdaj vidim, da bi bil prej v dolini, če bi nadaljeval po cesti in se spustil v Trbovlje, ampak takrat tega nisem vedel in sem se raje kar obrnil in vrnil po isti poti. V Radečah sem bil v dobrih dveh urah.

Ko bodo razmere primerne, grem dokončat, kar sem začel.

Črnobeli kvadrati

Tole drevo in še cel kup podobnih sem zadnjič poslikal na film. Črnobel, šest krat šest. Eno rolo sem že razvil, dve še čakata.

Digitalno sem naredil za beležko. Všeč mi je. Me zanima, če bo filmska kaj boljša ali slabša.

Te fotke so drugače del serije, ki sem jo začel že pred leti in je zgleda še nisem končal. (Na blogu sem menda objavil vse fotke do zdaj, ampak nisem bil toliko pameten, da bi zanje naredil posebno kategorijo. Tale je še najbližja: Arax-CM).

Zadnjič enkrat sem pokazal nekaj osnutkov, pa so jim bili tako všeč, da smo iz njih postavili celo razstavo. Najprej je bila v Hrastniku, potem je šla na Jesenice, marca bo pa še v Celju. A nisem že cel umetnik? 😛

 

Sedem svečk

Sem pozabil objavit, nisem pa pozabil slikat:

Flashback: šest, pet, štiri, tri in dve, enka se je pa nekje izgubila.

Lepote narave

Že kar en čas nisem hodil po gmajni za Savo:

Lepo je. V zgodnje jesenskem soncu je sprehod po logih in travnikih Krško-Brežiškega polja prava uživancija. Včasih, ko je Sava še delala meandre in se razlivala po ravnici, je bila tod verjetno močvara, v zadnjih sto letih ali tam nekje, odkar so jo spravili v skoraj raven kanal, pa se je svet okoli nje skoraj posušil in zdaj zgleda skoraj kot kakšna afriška savana.

Če pogledaš pobližje, vidiš marsikatero naravno zanimivost tega območja, kjer narava in vrli slovenski kmet že od nekdaj živita v sozvočju in harmoniji. Nekaj detajlov iz zgornje panorame, ki pričajo o tem sožitju:

Narava je zares čudovita!

Naložba v prihodnost

V spodnjem Posavju po novem nimamo več reke Save, ampak jezero. Akumulacijo za novo hidroelektrarno v Brežicah. Projekt je megalomanski, podatka, koliko milijonov je šlo zanj, si niti ne upam poiskati, da me ne bi slučajno pobralo od šoka. Samo materiala, ki ga je bilo treba premakniti, betona vliti in jekla vgraditi, je bilo dovolj, da bi drugo progo do Kopra zgradili že najmanj dvakrat.

Ampak vse skupaj je nujna investicija, ki se bo večkrat povrnila, a ne? Naložba v boljšo prihodnost,  napredek, nadgradnjo elektroenergetskega sistema? Ja, ampak samo en majhen problemček je. Zaradi vpliva HE Brežice ima zdaj nuklearka v povprečju rahlo slabši izkoristek (odvisno od vremena in količine vode). Za malenkost. No, ravno za toliko, da bo od zdaj naprej NEK v povprečju proizvajala toliko manj elektrike, kot je HE Brežice sploh ne proizvede niti v najbolj ugodnih pogojih.

Skratka po dograditvi večstomilijonske investicije v energetiko bomo imeli manj elektrike, kot smo je imeli prej. In nikomur se s tem ne zdi nič narobe.