31 in 32

Letnik 2014, mesec julij. V zapiskih mi piše, da sem fotkal na tistih sprehodih na Grmado, številka 31 in 32 od 52. Toliko časa pač traja zgleda, da digitaliziram film srednjega formata. Postopek imam že kar naštudiran, ampak zdaj imam probleme z enakomerno osvetlitvijo negativa. Mislim, da poceni svetlobni pult, ki ga uprabljam, za ta namen ni primeren. Bo treba kaj boljšega naumit.

Eve vseh 12:

Fotoaparat je bil Arax, objektivi pa Carl Zeiss 180/2.8 in 50/4 ter kit objektiv 80/2.8.

Iz hoste

Saj je lepo v hosti, sploh zdaj, ko je pravkar ozelenela, nič ne rečem, ampak če le ne bi bilo teh idiotskih blesavih brez in gabrov in kaj jaz vem česa še, na kar sem alergičen. Šmrc in kih. :(

Za Savo

Vsa moja rekreacija zadnje čase je iz različnih razlogov zreducirana na minimum. V zadnjih x tednih je vse, kar sem naredil glede miganja, današnjih par kilometrov s kolesom tja, malo sprehoda za Savo in istih par kilometrov nazaj.

Potem smo šli pa še na sladoled. :P

Fotke:

Par rožic in nekaj otrok

Danes smo skopali eno luknjo, jedli smo ribe, Zarja se je ornk spekla in mački so se tepli. Pestro. 100mm Minolta se je pa izkazala za fajn objektiv za slikat otroke. Pa rože tudi.

Prvi letošnji žužki

Mislim, da je še premrzlo. Ali pa ne vem, kje jih iskat. Ker zaenkrat je bera še bolj švoh.

Trojčki

Bolniška je vsaj za nekaj dobra. Narediš lahko stvari, za katere že mesece ni bilo časa in/ali motivacije. Na zalogi sem imel še od lani pet poslikanih filmov za poskenirat, tri barvne, dva črnobela. Barvni še čakajo, črnobelih sem se pa rešil.

Ideja je bila, da dam aparat na stojalo, na aparat pa širokokoten objektiv in pofotkam nekakšne panorame, po tri fotke, ki pašejo skupaj in se dotikajo ena druga od leve proti desni.. Zadeva je rahlo težavna, če nimaš primerne opreme (panoramska glava in dobra vaservaga), se pa vsaj približno da. Omejen si v glavnem s tem, da moraš fotkat popolnoma vodoravno, če hočeš, da potem fotke lepo stojijo druga zraven druge in da je horizont raven. Pa fotke se ne smejo prekrivat, ampak samo dotikat.

Še večji problem je pa najti motiv, ki dobro izpade v zelo široki panorami. Uporabil sem 50mm objektiv, ki je na srednjem formatu širokokoten, vse tri fotke skupaj pa tako pokrijejo mislim da okoli 150 do 180 stopinj. V parih poskusih se iskal simetričen kader z nečim zanimivim na sredini in potem nekaj bolj kot ne praznega levo in desno. Večinoma sem pa iskal take motive, da so šli lepo na dve slikici, tretja je pa neko nasprotje ali kontrast ali pač nekaj drugačnega. Kot nekakšen fotografski haiku. Ampak z vsemi omejitvami je težko kaj smiselnega spacat skupaj.

Nafilat mi je uspelo vsega skupaj samo dva filma, s tem da sem še to tadrugega malenkost zavozil. Pri prvem sem ekspozicijo dokaj uspešno ugibal, pri drugem sem pa uporabljal svetlomer v aparatu. Nisem pa računal na to, da sem že pozabil, kako se to dela in sem tako po neumnosti vse fotke podosvetlil za 2 do 4 EV. No, pa v bistvu je še kar solidno izpadlo.

Skratka dva filma po 12 posnetkov, skupaj 8 trojčkov (klikni sliko in stisni F11):

Mačk

Angina je po moje od vseh običajnih in manj resnih bolezni ena najbolj groznih. En moment si še čisto v redu, sploh ne veš, kaj bi te v življenju lahko hudega doletelo, čez dve uri si pa že na hrbtu, da še migati ne moreš in samo gagaš. Še toliko huje je, če zgodi na soboto in ti dohtar dela šele v ponedeljek popoldne, ker se potem praktično dva cela dneva cvreš in zvijaš kot črv pri devetintrideset do štirideset stopinjah. Poleg tega ne moreš niti jest niti pit, v grlu imaš eno veliko gnojno kepo.

Hvalabogu je zdaj že torek, se pravi da sem že požrl prvih nekaj tistih nagravžnih tablet, ki jih dobiš v takih primerih, in ki po obliki in velikosti spominjajo na torpeda, kar naredi ogromno razliko. Zdaj lahko grem vsaj kolikor toliko normalno do sekreta in nazaj in kar je še takih stvari. Ampak boli me pa še vedno na vseh koncih.

Se je pa vsaj ena lepa stvar zgodila. Stric poštar je prišel na obisk, in to s paketkom z mojim imenom. Celo iz Anglije ga je prinesel, mislim, da mu tako daleč do zdaj še nikoli ni bilo treba hodit. Notri pa seveda, tako je, še nekaj za mojo “zbirko” brezvredne železnine. Minolta piše gor in še ene številke, 100mm in 1:2.5. Kar v redu bo.

No, in ker sem tako hudo grozno bolan, lahko testiram samo na hišnem mačku.

Bo že boljš. Enkrat.

Pomladno

V hosto sem na sprehod peljal tistega Pentacona od zadnjič. Zime dokončno ni več, prve pomladne rožice so že fertik, zdaj je že druga runda in bo kmalu že sezona kihanja. Po novo zalogo malih belih tabletk sem že šel. Objektiv je v redu, ni pa kaka posebna perla. Najbolj omejujoč faktor je meter sedemdeset minimalne razdalje ostrenja.

Živ žav za zajtrk

Vsaj enkrat mesečno je treba fotkiča zalaufat, vsaj toliko, da kakšen del slučajno ne zarjavi. Danes smo gledali živ žav in jedli čokoladne medvedke:

Pol starega filma

Že blizu pol leta stare fotke. Isti aparat in isti film kot tisti iz Zagreba, samo par dni kasneje. Piše mi, da sem jih poškljocal na lanskoletnih sprehodih na Grmado, številka 48, 49 in 50, ampak se ne spomnim ničesar, razen to, da nisem bil ravno pri volji za fotkanje.