Črnobeli Jupiter

Še en objektivčič, ki redko pride na vrsto, je Jupiter 8, 50mm/2.0. Ta bi bil sicer idealen za na brezzrcalca, ker je v originalu za M39 navoj (LTM) in posledično zelo majhen. Njegov problem je, da ker je za rangefinder aparate, ima minimalno razdaljo ostrenja okoli 1m, kar pa ni fajn.

No, zadnjič sem ga le vzel na sprehod z digitalcem (Grmada št. 35, mimogrede). Pa ne vem zakaj, ampak tisti dan mi je iz nekega razloga pasalo delat fotke v ČB.

Lo-fi eksperiment

Pred kakim letom sem se domislil nekakšnega eksperimenta. Na šrot fotoaparat (Praktica MTL50) sem nataknil najbolj šrot objektiv, kar sem jih našel (Beroflex 25mm/3.5, čisto zanič optika) in vanj vtaknil črnobel film (sicer nisem imel pri roki nobenega šrot filma, vzel sem Kodak Tmax 100). Ideja je bila, da na vsake toliko škljocnem random slikico ali dve, kadarkoli bi se pač spomnil, in po nekaj mesecih bi se nabralo za cel film bolj ali manj brezveznih posnetkov ultra švoh kvalitete, iz katerih bi se pa mogoče dalo narediti kaj zanimivega. No, na koncu se je par mesecev razvleklo v celo leto, končni rezultat pa ne ustrezna ravno moji originalni viziji, ampak tak pač mamo. Nisem zadovoljen, ampak še vedno mislim, da ni švoh ideja, mogoče rabim samo malo drugače pristopit, recimo s kakim manjšim fotičem, ki ga bom imel vedno s sabo. Recimo Smena, ki bo vedno v torbici in naredim z njo vsak dan en posnetek. Ja, točno tako, to bo naslednji projekt! En mesec in en teden s Smeno, ena fotka na dan.

180 milimetrski ror

Lani sem enkrat za poceni dobil objektiv Primotar 180mm/3.5. Ogromna in težka beštija (mislim, da je bila originalno za srednji format, pa potem preformulirana na M42) tam nekje iz petdesetih prejšnjega stoletja. Super retro teleobjektiv, ne ravno super oster, ampak vseeno malodane perfekten, sploh za kake ozke portrete.

Stvar je samo v tem, da ga do zadnjič v enem letu sploh nisem zares uporabil. Stvar tehta več kot eno kilo, ali pa vsaj zelo blizu! No, zadnjič sem ga pa le peljal na zrak. Malo sem fotkal žužke z obročki (sicer je MFD skoraj smešnih 2.2m), pa malo sem sem matral s froci. Ampak za kaj takega skorajda ni, ker rabiš jako potrpežljive modele, kar pa froci in živale definitivno niso.

Je fajn, fotke so lepe, ampak vprašanje, kdaj bo šel iz omare naslednjič.

Zarja športnica

Ne vem, če bo ravno športnica, po moje nima predispozicij za ravno veliko športov, ima pa veselje do vsega.

Nerezine na hitro

Še druga polovica role od zadnjič. Poslikana z bolj ali manj isto opremo (edino en posnetek ali dva sta z Minoltino 50ko) en vikend nekje na začetku poletja, ko smo šli na hitro malo namočit riti v Nerezine. Skoraj dobesedno, ker smo nabasali ravno na dva dni oblačnega, vetrovnega in ne ravno toplega vremena, voda pa tudi ne vem če je imela več kot 20 stopinj. Tako da nakopali se res nismo.

Trikratni test opreme

Zadnje čase sem spet čisto zanemaril film. Zadnjega sem poslikal že pred več kot četrt leta, ga razvil, potem pa ga mesece nisem niti poskeniral. No, zadnjič sem se pa vendarle spravil k stvari. Poslikal sem še eno novo rolico, dokončal drugo, ki je bila v enem aparatu že skoraj celo leto in na koncu vse tri filme digitaliziral.

Današnji zapis je o tej najnovejši rolici. V bistvu gre za trojni test opreme. Preizkusil sem (za mene) novo Minolto XD7, ki je do zdaj ležala v omari, ne da bi videla film od blizu, pa objektiv Carl Zeiss Jena Flektogon 20mm/2.8, s katerim tudi še nisem slikal na film, in kot tretje, še film Agfa APX 400, ki sem ga zadnjič slučajno našel v Müllerju. Neverjetno, imajo vse vrste filmov, ČB negativ, barvni negativ in barvni pozitiv. Sicer je izbira praktično nikakršna (po en film vsake vrste) in samo mali format, ampak nekaj je pa le.

Ko rečem testiranje, v resnici to sploh ni nobeno testiranje, ampak samo izgovor za naključno škljocanje brez smisla in ideje, kar tako v tri dni. Vseeno, neke zaključke lahko potegnem. XD7 je lušten aparat, s katerim je fajn slikat. Edina slabost je, da je bolj kot ne odvisen od baterije.

Agfa APX 400 je lep film, v Rodinalu (Adonalu) izpade precej retro. Dokaj veliko zrno, kontrast je bolj na spodnji strani. V prihodnje ga bom uporabljal raje kot ASA200 ali celo ASA100.

Kar se pa objektiva tiče, pa tako. Ko sem ga dobil, je bil močno decentriran. Popravil sem ga, kolikor sem lahko in na crop digitalu je ok. Na filmu je proti robovom in še posebej v vogalih opazno neoster, in to tudi pri f/11. Ne vem pa, če je to za ta model normalno ali ne. Čisto možno, da je in da kaj več od njega niti ni za pričakovati. V centru je pa oster že pri odprti zaslonki.

Kakorkoli že, evo nekaj primerov s prve polovice role. Mislim, da sem tole poslikal na dveh obiskih Grmade (številka 30 in 31, če so moji zapiski točni), ena je bila peš, ena pa z biciklom.

Aja, Flektogon na Minolti? Dobil sem še adapter iz M42 na Minolta SR mount. Dela dobro, čvrsto zagrabi in neskončnost je v piko. Zdaj lahko vse taboljše leče uporabljam na taboljših aparatih!

Grmada 27-37

Naj kar takoj na začetku naznanim, da se tisto s tekanjem spet ni obneslo. Enostavno sem izgubil voljo, raztrgal tisti list z razpredelnico in vse skupaj zabrisal v smeti. Tako pač je in drugače ne bo nikoli.😦

Človek si sicer ne more kaj, da ne bi spoštoval vseh tistih vrhunskih športnikov, ki imajo očitno še veliko hujše zdravstvene težave, kot jih imam jaz (in jemljejo najmočnejša zdravila za razne alergije in astme in bronhitise), pa vseeno osvajajo olimpijske medalje, podirajo svetovne rekorde in zmagujejo etape na touru, ampak jaz pač nisem iz takega testa. Mene že (menda) blaga oblika alergije s svojimi posledicami spravi v tako depresijo, da se ne morem motivirati niti za to, da bi se trikrat tedensko za po eno uro spravil trimčkat gor in dol po tekaški stezi v tempu ranjenega polža.

Ampak na Grmado pa še kar hodim. Sicer zadnje čase manj pogosto, kot pozimi, ko je bilo vreme še lepo (in koncentracija cvetnega praha blizu nule), vendar kot kaže, bom številko 52 od predlani z lahkoto presegel. Malo čez polovico leta sem že pri 37!

Kaj posebnega o teh sprehodih ni za povedat, ker so itak že čisto rutinski. No, zraven štejem tudi en ali dva vzpona s kolesom. Ponavadi imam s sabo fotoaparat, tako da če nič drugega, evo zbirka nekaj naključnih fotk s teh zadnjih nekaj obiskov: