Osvežitev

Zadnji vročinski val je bil menda še hujši kot tisti leta 2013. Sicer par stopinj nižje dnevne temperature, ampak letos se niti ponoči ni ohladilo in bolj soparno je bilo. Ampak to je vse že zgodovina, končno smo dočakali osvežitev in zadnje tri dni seka kot na fronti.

Še par ptičev

Tele ptiče sem šel lovit že kar kakšen mesec nazaj, pa sem zgleda pozabil gor nalepit fotke. Tole je vse, kar mi je ratalo. Našel sem gnezdo (kako se ptiči imenujejo, ne bi vedel), se skril v grmovje in čakal. Tastara sta se splašila, odletela in nista hotela nazaj (tako da sem dobil samo fotko od zelo daleč), le mladiča sta se čez nekaj časa napol pokazala, to je pa tudi vse.

Nisem jaz za tole. Premalo potrpljenja.

Francosko

Fotoaparat je zadnjič šel na pardnevni izlet v Francijo. Kraju se reče Arcachon, blizu Bordeauxa na atlantski obali. Zgleda luštno, fajn za kakšne počitnice, samo je verjetno kar precej drago.

Ampak fotk pa ni veliko nazaj prinesel:

Nov pogled

Dva vikenda in za en delovni teden popoldnevov. Toliko časa je trajalo beljenje. Ko je stanovanje prazno, ni problema, ko je pa polno, pa… so problemi. Najprej vse pospravit in prestavit na eno stran, pobelit in za prvo silo počistit, potem pa ponovi vajo še na drugi strani. Več dela je s prestavljanjem in čiščenjem, kot samim barvanjem. Če se vse skupaj dogaja še sredi vročinskega vala s temperaturami do 37 stopinj, se vse skupaj spremeni v najhujšo grozo, ki je ne bi privoščil niti največjemu sovražniku.

Nič posebnega, vse stene so zdaj bele, razen ene, ki je še vedno rdeča, in Zarjina soba je malo bolj pisana. Recimo, da je od daleč gledano ok narejeno, ampak v resnici je pa bolj švoh. Vseeno, za naslednjih nekaj let bo dobro. Bo moralo bit. Ker tega v doglednem času ne bom več delal. Čaka samo še nekaj čiščenja in “zaključnih del”, potem sem pa končal vsaj za naslednjih pet let.

Je pa iz vsega skupaj prišla vsaj ena dobra stvar. Postelja v spalnici je po novem na drugi strani in kakih 30cm bližje oknu po obeh dimenzijah. Zdaj spim praktično pod zvezdami:

Aja, Zarja je tačas na počitnicah, si je pa vseeno vmes vzela en dan, da je prišla malo na pomoč:

Kratek izlet v neznano

No, skoraj v neznano. Preden sem šel na pot sem malo po zemljevidu pogledal, kam bi se lahko zapeljal, točnega plana pa res nisem imel. Nekam proti severu nekaj časa, potem levo ali desno in nazaj. Za kakšna dva dni ali tam nekje. S sabo sem pa vozil vsega boga, kot da grem najmanj za en mesec. V glavnem podrobno se mi ne da opisovat, sledi samo en kup fotk in na koncu zaključek.

Zaključek: lep izletek, naslednjič bo pa treba vzet s sabo kremo za sonce, sprej za komarje in tablete za alergijo.

Naredil sem prvi dan okoli 100km in 1100 višinskih metrov, drugi dan pa nekaj čez 40km bolj kot ne po sami ravnini. Prvič do zdaj mi je na celodnevnem izletu uspelo držati dovolj počasen tempo, da ni bilo potem nobenih posledic in imam občutek, da bi tako šlo tudi več dni, če bi bilo treba. Za moje kile in mojo formo je očitno 100km po ne preveč razgibanem terenu v enem dnevu blizu maksimuma za udobno kolesarjenje.

Torbe so se dobro izkazale. Niso nepremočljive, je pa zraven nepremočljivo prekrivalo, ki je zdržalo tisto uro dežja in bi verjetno zdržalo še dosti več. Prostora je v dveh zadnjih stranskih torbah in eni zgornji daleč več kot dovolj za tako kratek izlet. S sabo sem vozil preveč stvari, pa je še ostalo prostora.

Preveč teže sem tovoril za fotografske potrebe. Stativ je sicer prišel prav, ampak takšen, ki z lahkoto drži nad deset kil, je za kolesarski vikend izlet čisto preveč. Nujno rabim nekaj manjšega in lažjega, pa tudi če ne bi bil ravno vrhunski. Aparat sem imel brezzrcalnega NEX-6, ki je fino majhen in lahek, ampak nenormalno žre baterije. Eno sem skuril že prvi dan oziroma prvo noč, eno sem imel pa še za rezervo. Če bi bil to izlet za cel vikend ali še kak dan več, bi rabil polnilec in dostop do vtičnice ali pa še več baterij. Objektiv Samyang 12mm/2.0 mora biti nujno v torbi, v to ni dvoma, drugi objektiv je bil pa Minolta 35-70mm/3.5, ki je sicer fajn, ampak bi lahko skozi prišel tudi z enim ali dvema manjšima fiksnima, recimo 28 in 85 ali 100mm. S sabo sem imel še 135mm/3.5, ampak praktično brezveze. Ne zato, ker ne bi prišel prav, ampak zato, ker ga ob drugih dveh nisem uspel stlačit v sprednjo torbico, iz zadnje se mi ga pa ni dalo vleči in je bil zato večino časa zakopan tam nekje zadaj. Idealna kombinacija bi bila 12mm fiksni in zum v rangu 24-105 ali kaj podobnega, če bi vse skupaj šlo v sprednjo torbico. Polarizacijski filtri so nujni in so prišli zelo prav..

Kolo je zdržalo, ampak ni dajalo ravno dobrega občutka. Drugi dan je že vse ropotalo in šklopotalo in škripalo in cvililo. Verjetno ni narejeno za ravno takšne sorte obremenitev, kot jih jaz izvajam. Sto kil in več skupne teže po luknjastih cestah ne deluje blagodejno na mehanske komponente. Mogoče je kakšen ležaj že zdrobljen ali kaj takega. Treba bo naredit konkreten servis. Za po dežju bi prav prišli blatniki. Gume bi bile tudi lahko komot malo širše, malo bolj treking in malo manj cestne. Prestavno razmerje imam čisto prehudo, čeprav že tako ni ravno dirkaško. Ampak pri mojem tempu in pri takšni teži prtljage, zgornjih prestav praktično nikoli ne rabim, spodnjih mi pa v kakšen hrib zmanjka. Ravna balanca mi zaenkrat ne predstavlja nobene omejitve, tista “click’r” Shimano pedala so se pa relativno dobro izkazala. Čevlji so sicer kar malo težki in rahlo neergonomsko oblikovani (zna tiščat po večih urah), so pa vsaj uporabni tudi za normalno hojo po vseh terenih, zapenjanje in odpenjanje pa je lahko in hitro. Do zdaj se še nisem zložil po tleh.

Skratka imel sem se fajn, naučil sem se par stvari in upam, da mi uspe kdaj realizirat še kakšno podobno kolesarjenje, mogoče tudi za kak dan več in še v kakšno drugo smer.

Med Krškim in Sevnico

Ostalo mi je še par dni starega dopusta, ki ga je treba do konca meseca pokurit. Tako sem četrtek izkoristil za obiske v rodnem mi kraju, seveda sem šel lagano sportski z biciklom. Po poti tja sem zavil še v Krško (na drugi strani Save) za par fotk, nazaj sem šel pa čez Sv. Rok. Toliko, da vidim, če mi bo ratalo. No, ni mi, je bilo treba popustit. Lahko pa v svojo bran povem, da je na dveh mestih klanec res svinjski. Prvega sem še nekako zvozil, pri drugem se je pa zataknilo. Mogoče kdaj drugič in s kakim drugim biciklom, ki bo imel mojemu trebuhu bolj prijazno prestavno razmerje.

Evo fotke. Sem čisto noter padel s temi v kuglo zrolanimi 360 stopinjskimi panoramami (ene so ratale malo bolj, druge malo manj), na srečo bo kmalu minilo:

To je to. V petek sem potem šel v hosto in pofotkal en film. Rezultati bojo, ko bojo.

Planet Bronx

Ša malo sem se pozabaval s temi malimi planetki. Ugotovil, da je zelo pomembna mikrolokacija. Prva dva poskusa sta bolj švoh ratala, s tretjim sem pa kar zadovoljen.

Zafrkavanje s portreti in planeti

Če je človek celo nedeljo sam doma in nima kaj početi in ne more nikamor iti, potem ima čas za takšne zafrkancije:

1. Klasični portret s teleobjektivom 135mm/2.8 brez avtofokusa. Globinske ostrine je par milimetrov. Če sfališ za milimeter, je fotka sfaljena. In brez kakršnekoli možnosti, da bi videl, kaj delaš (LCD ekranček na aparatu se ne obrne). Rabil sem vsaj petdeset poskusov, da je ena ratala:

2. Mini planetki. Tole sem že prej videl, pa me ni nikoli prijelo, da bi probal. Postopek je enostaven in vsaka opica lahko to naredi. Umetnost je v tem, da izbereš primerno lokacijo in počakaš na dobro svetlobo.. Jaz nisem izpolnil nobenega od teh pogojev, ampak za prvi test je pa še kar solidno izpadlo. Moram probat še kdaj v kakem bolj fotogeničnem ambientu.

Nove poškodbe

Ne vem, ali jaz enostavno pač nimam sreče ali pa sem enkrat naredil kaj takega, da si to zaslužim. Če me ne matra alergija, sem prehlajen, če ni to, dobim pa zastrupitev s hrano. Ali kaj takega. In se nonstop slabo počutim, iz enega problema v drugega.

Potem so pa tu še poškodbe. Pred dobrim mesecem sem se zložil z biciklom in nekaj naredil s sredincem na desni roki. Bil na slikanju, nič ni zlomljeno, vse b.p. Jaz pa desne roke skoraj ne morem več uporabljat, pesti ne morem naredit in ničesar ne morem ornk zagrabit, ker se sredinec ne skrči več tako, kot bi se moral, ob tem me pa še boli za popizdit. Bohnedaj, da bi se na desno roko kam naslonil ali kaj takega.

Včeraj pa nova nesreča. Če me še kdo vpraša, kako mi je to uspelo, ga bom zadavil, ampak v vsakem primeru, nekako mi je uspelo z golo nogo usekat direkt po steni. Steni ni bilo nič, jaz sem pa fasal po nožnih prstih. Sredinec se je malo bolj olupil (ergo flajšter), kazalec in prstanec (a ta imena veljajo tudi za nožne prste ali samo tiste na rokah?) sta pa samo malo opraskana. Mezinčku ni bilo videti kaj hujšega, samo malo me je bolel.

In potem vedno bolj in bolj. Dokler ni na koncu dobil borovničevo vijolične barve:

Kakorkoli že, hodim lahko samo bos, pa še to komaj, in zgleda sem za nekaj časa spet obosjen na nič delat in sedet doma.

P.S.: Nič ne gre na boljše. Prej na slabše:

Kaktusi cvetijo

Kaktusi cvetijo in jih je nujno treba poslikat: