Grmada (PeakCheck #23)

S tem tempom mi številke 100 zgleda ne bo uspelo doseči, bom pa blizu. Tokratna serija fotk je z enaindvajsetega vzpona na Grmado, triindvajsetega skupno. Nič posebnega, samo da sem tokrat šel čez Šmohor še d Brestanice in nato po dolini nazaj. Malo daljši sprehod, ampak vreme je bilo res idealno.

Še na Bohor

Potem ko se je Lisca izkazala za čisti uspeh, smo naslednji teden šli še na Bohor. Seveda po klasični poti iz Jablanc, ki je kratka in nezahtevna, da za prvič ne bi bilo preveč.

Zasedba je bila tokrat malo drugačna kot zadnjič. Dva otroka, dva fotra in dve mamici. Kot ponavadi je bilo punci treba skoraj nazaj držat, da ne bi ušli predaleč naprej. Samo, da je družba in malo konkurence, pa že kar tekmujejo, kdo bo vodil skupino. Pa še vedno deluje igra, kdo bo prvi zagledal naslednjo markacijo.

Vreme je kazalo bolj švoh, vrh je bil celo čisto v megli (na splošno se mi zdi, da je na Bohorju večkrat megla kot ne, in to ne glede na to, kaj je v dolini), ampak kasneje se je celo skoraj čisto zjasnilo in smo imeli kar lep dan.

V koči je zgleda ne dolgo nov najemnik. Malo je prenovil notranjost in kuha odlična planinska kosila. Mi smo jedli fantastičen golaž (merjaščev z njoki in goveji s polento), na meniju je pa še par jedi, ki jih bo treba še probat. Če gre soditi po golažu, potem priporočam.

Na izhodišče smo se vrnili mimo Petrove skale do bolnice in po grabnu dol do Jablanc. Ta pot je bila malo bolj blatna in nekateri člani odprave so se malo pritoževali, drugače je bilo pa fajn in lahko rečem, da je izlet uspel. Gremo v kratkem še in sigurno se še kdo pridruži. Pa še kako drugo pot bomo preizkusili. Neverjetno, pred parimi leti sem se še izgubljal po Bohorju, zdaj sem pa že skoraj vodič.😀

Konji

Zarja je mahnjena na vse živali na splošno, še posebej pa na konje. Ko bo velika, bo imela kmetijo, na kmetiji vse živali in enega strica in veterinarka bo. Kakorkoli že, zdaj po novem hodi na ure jahanja in je navdušena.NEX6_0002_9614

Kmetija Jordan na Gmajni pri Raki se reče in imajo veliko konjev, ki se jih da jahat. Zarjini je ime Dona in je čisto pridna. Prvič se je Zarja samo malo usedla nanjo, zdaj pa jo zna že pripravit, uporablja vso možno opremo, obvlada celo že kas.NEX6_0002_9616Ura pride 15€, približno enkrat na teden oziroma po dogovoru oziroma kadar ne pada dež ali piha veter (zgleda so konji precej občutljivi na razne vremenske pojave).Zdaj je bila že na parih urah in je že prava strokovnjakinja.NEX6_0002_9621Poleti bojo pa cele male konjske počitnice in Zarja že komaj čaka.

Druga Lisca

Ker je bilo prvič tako fajn, smo šli naslednjo nedeljo še enkrat. Tokrat celo v malo močnejši zasedbi. Zarje tokrat ni bilo treba posebej prepričevat, zraven sta šla pa še Benjamin in Leon. Skratka štirje otroci, štirje fotri in še celo ena mamica.

Pot je bila ista kot zadnjič, vreme še malo lepše, pohodnikov na Lisci pa še več, če je to sploh mogoče. Samo v zraku ni bilo nobenega. Menda preslaba termika.

Izlet je uspel še bolje kot prvi. Otroke je bilo treba po poti gor celo nazaj držat, da niso zbezljali predaleč naprej. Samo po poti nazaj je vsak po enkrat telebnil po skalah in najmlajšega je bilo treba dol odnesti na ramah (tri leta star), drugače pa vse super. No, pa tista ena mamica je bila malo bolj zadihana.

Prva Lisca letos

Tokrat za novo leto nisem šel na Lisco, iz ne vem kakega razloga že, potem kasneje pa tudi nisem nadoknadil. Tako da je bil tokratnji izlet na Lisco celo prvi letos. Ostalih dveh tretjin gospodinjstva mi ni uspelo prepričati, da bi šli zraven, sta se mi pa zato pridružila Tomaž in Lia.

Šli smo po otroškim nogicam prilagojeni varianti od parkirišča malo pod Cerjem čez Jošta in ni bilo popolnoma nobenih problemov. Sama je zlezla gor brez kakršnegakoli ugovarjanja. Bravo!

Vreme je bilo  kar lepo in še praznična nedelja je bila, tako da je bilo gor dobesedno na stotine ljudi! Večina peš, nekateri s kolesi, nekaj tudi z motorji in avti. Česa takega na Lisci še nisem videl, ali vsaj že dolgo ne. Je pa res, da se ponavadi spravim gor ravno v največjem snegu ali dežju in blatu in megli.

Na vrhu smo se malo podložili, gledali zmajarje in padalce (pogoji menda niso bili ravno idealni, ampak vseeno dovolj dobri, da jih je bilo v zraku par deset), pa še stare kolege sem srečal po dolgem času. Skratka lep izletek.

Ena čisto posebna Grmada

Letošnja Grmada št. 18 je bila posebna. To pa zato, ker gor nisem šel sam.

Bi rad rekel, da bomo še večkrat ponovili, ampak se ne predstavljam, kdaj.

PeakCheck update

PeakCheck ključek je tudi še v funkciji. Pravzaprav sem glede tega celo bolj priden kot glede teka in sem do zdaj izpustil samo eno planirano soboto in dve nedelji. Pa še takrat sem migal, samo da po drugih terenih.

Za PeakCheck imam drugače rezervirane bolj ali manj samo vikende, in sicer je to ponavadi Grmada bolj ali manj zgodaj zjutraj, ko ostali dve tretjini familije še spita. Če se mi da vstat.

Do zdaj imam vsega skupaj 23 vzponov, od tega 21 na Grmado. Skoraj vedno imam s sabo fotoaparat, tako da evo galerija, kar se je takega nabralo od zadnjič, od skoraj še zime do čiste pomladi:

Tekaški napredek

Spet dolgo nisem nič zapisal, kar pa še ne pomeni, da sem čisto mrknil. Tekaško tabelo recimo še vedno pridno izpolnjujem. Je pa res, da nima več samih zelenih kljukic. Pravzaprav je zadnje čase kar precej rdečih križcev. Ampak se ne sekiram.

Prvi štirje tedni so bili 100% uspešni. Bilo je mrzlo, bilo je deževno, pihal je veter, ni se mi dalo, bolelo me je koleno, en dan se mi je zdelo, da se me bo spet lotil prehlad itd. Ampak nič od tega ni bil dovolj dober razlog, da bi izpustil katerega od kvadratkov v tabeli. Kar pravijo o teku, je vse res. Ko enkrat mašina zalaufa, ni več slabega počutja in potem kar gre in gre. Pa magari čisto počasi.

Potem se je pa nehalo. Namesto dokaj dobrega počutja je udarila vsakoletna tradicionalna pomladanska alergija (s polno močjo), ki jo sicer lajšam z nekimi tabletkami, od katerih sem pa tako zaspan, da potem itak nič več ne morem. V kombinaciji z verjetno še malo navadnega nahoda sem tako izpustil cel peti teden, v zadnjih treh skupaj sem pa zbral uboge tri kljukice.

Ampak bom še vztrajal. Danes se začenja osmi teden, tako da bom kmalu na polovici. Primarni namen je boljše počutje, kar se je v prvih tednih že pokazalo, ko se alergija umiri, pa sem prepričan, da bo spet prišlo. Kile niso ravno pomembne. Na začetku so šle tri do štiri na hitro dol, zdaj pa ostajam nekje približno na istem. Ni veliko, nekaj je pa le.

Zenit EM

Ko je umrl župnik na Zdolah, se je napol obubožana celjska škofija odločila, da ne bo imenovala njegovega naslednika in da zdolske župnije praktično ne bo več, razen na papirju. Njegovo delo je prevzel videmski župnik, kuharico so verjetno premestili, hišo pa prodali občini ali državi za rušenje in razširitev ceste, kateri je bila do zdaj napoti.

Kar je bilo vrednega, so najverjetneje še pravi čas odnesli, nekaj osebnih predmetov pa so s podstrešja rešili Franci in kompanija, ko so se spravili k podiranju bajte. Župnik je bil svoj čas zgleda tudi fotograf ali pa mogoče zbiralec. V njegovi zbirki raznorazne krame je bil namreč tudi tale ruski fotoaparat.NEX6_0002_8948Ime mu je Zenit EM, posebna olimpijska izdaja ob igrah v Moskvi z olimpijskimi krogi. Iz serijske številke sklepam, da je letnik 1978. Težek je, velik in diši po ruski železnini. EM je menda (tako pravijo interneti) zadnji, najnaprednejši Zenitov model, ki je še popolnoma mehanski in za delovanje ne potrebuje ničesar. Še svetlomer je selenov in ne rabi baterije.NEX6_0002_8949Ko rečem najnaprednejši, je to relativen pojem. Iskalo je sicer veliko, vendar medlica razen krogca s komaj vidnim rastrom na sredini nima nobenih drugih pomagal. Časov je samo pet od 1/30s do 1/500s (in B). Sinhronizacija s flešem je samo na 1/30s. Navijanje, napenjanje, previjanje, vse to je seveda na roke. Svetlomer, kot rečeno, je selenov, nastaviš in odčitaš meritev na vrhu aparata, ničesar ni v iskalu in nič ni povezano z objektivom ali da bi celo bila kaka avtomatika. Ne, vse ročno, tako kot mora biti.NEX6_0002_8951Zraven je standardni objektiv Helios 44M (58mm/2.0), ki kotira sicer za pol klase višje kot navadni in verjetno bolj pogosti Industar 50mm/3.5, vseeno pa ni nek presežek. Po slikah, ki jih dela, se mi zdi skoraj identičen kot starejši Helios 44-2, samo da je v primerjavi z njim po velikosti in teži nepotrebno traktorski (dvakrat večji). No ja, ima mehanizem za A način, zaradi tega mogoče razlika v velikost.NEX6_0002_8950Je pa celotna zadeva skoraj neuničljiva. Aparat je lep (itak je bil večino časa spravljen v usnjeno torbico) in kot kaže, vse deluje, vključno s svetlomerom. Edino objektiv sem moral malo podmazati, ker ta stara ruska mast očitno ni bila narejena za to, da bi trajala. Kakorkoli že, aparat je zdaj na bolhi, če ga bi kdo hotel imeti, do takrat bo pa pri meni.NEX6_0002_8953

Objektiv sem že preizkusil na digitalu, enkrat bom pa mogoče spustil še kak film skozi aparat. Ampak to je že vprašanje, če se mi bo dalo.

Prvi tek

Prvič po ne vem koliko letih sem šel teč. Ko ni kondicije in imaš kakih petindvajset kil viška in koleno boli in špika že po desetih korakih in noge postanejo težke in medvedje v prvih treh minutah, se dvajset minut tja in še dvajset nazaj vleče kot jara kača.

Ampak je šlo, štirideset minut sem zdržal v bistvu brez večjih travm in pretresov. Sicer sem večino časa držal tempo ranjene bakice, ampak v bistvu je tako menda dejansko treba začet. Ideja je, da pri nizkih obratih kuriš maščobe. Hitrost lahko počaka za kdaj drugič.

Naredil sem si tabelo. Trikrat na teden bo tek, dvakrat bo hoja v hrib, dva dni bom pa počival. Tak je cilj. Mogoče bom kakšen dan zamenjal z uro ali tremi bicikliranja ali kaj takega. Cel program traja šestnajst tednov (toliko je pač prišlo na en list A4), kar pomeni, da bom končal enkrat junija.

Glavni namen je znebiti se špeha, čim več špeha. Štartam pri 87.5kg (večji del je špeh), cilj je recimo da okoli 75. Pred leti sem že dal dol skoraj deset kil (minimum je bil 77.5), in to v vsega dveh mesecih, pa še nič kaj posebej se nisem pri tem namatral, ampak sem počasi dobil vse nazaj in še malo za povrh. Tokrat računam, da bom vztrajal malo dlje.

Aja, pa kruha ne bom več jedel, pa špagetov, krompirja, riža in takih stvari. Kolikor se bo pač dalo.