Sedem svečk

Sem pozabil objavit, nisem pa pozabil slikat:

Flashback: šest, pet, štiri, tri in dve, enka se je pa nekje izgubila.

Advertisements

Lepote narave

Že kar en čas nisem hodil po gmajni za Savo:

Lepo je. V zgodnje jesenskem soncu je sprehod po logih in travnikih Krško-Brežiškega polja prava uživancija. Včasih, ko je Sava še delala meandre in se razlivala po ravnici, je bila tod verjetno močvara, v zadnjih sto letih ali tam nekje, odkar so jo spravili v skoraj raven kanal, pa se je svet okoli nje skoraj posušil in zdaj zgleda skoraj kot kakšna afriška savana.

Če pogledaš pobližje, vidiš marsikatero naravno zanimivost tega območja, kjer narava in vrli slovenski kmet že od nekdaj živita v sozvočju in harmoniji. Nekaj detajlov iz zgornje panorame, ki pričajo o tem sožitju:

Narava je zares čudovita!

Naložba v prihodnost

V spodnjem Posavju po novem nimamo več reke Save, ampak jezero. Akumulacijo za novo hidroelektrarno v Brežicah. Projekt je megalomanski, podatka, koliko milijonov je šlo zanj, si niti ne upam poiskati, da me ne bi slučajno pobralo od šoka. Samo materiala, ki ga je bilo treba premakniti, betona vliti in jekla vgraditi, je bilo dovolj, da bi drugo progo do Kopra zgradili že najmanj dvakrat.

Ampak vse skupaj je nujna investicija, ki se bo večkrat povrnila, a ne? Naložba v boljšo prihodnost,  napredek, nadgradnjo elektroenergetskega sistema? Ja, ampak samo en majhen problemček je. Zaradi vpliva HE Brežice ima zdaj nuklearka v povprečju rahlo slabši izkoristek (odvisno od vremena in količine vode). Za malenkost. No, ravno za toliko, da bo od zdaj naprej NEK v povprečju proizvajala toliko manj elektrike, kot je HE Brežice sploh ne proizvede niti v najbolj ugodnih pogojih.

Skratka po dograditvi večstomilijonske investicije v energetiko bomo imeli manj elektrike, kot smo je imeli prej. In nikomur se s tem ne zdi nič narobe.

London

Po novem bom zgleda približno enkrat letno službeno potoval po svetu. Lani sem imel neke opravke na Švedskem, letos sem se šel pa za cel teden izobraževat v London! 😮

To mora človek videt, da verjame. Šele ko to doživiš, se res zaveš, v kakšni balkansko kmetavzlarski vukojebini pravzaprav živimo. V tej naši deželici s prečudovito naravo in zjebano zagovedenim folkom.

Saj ne, da bi kar takoj šel živet tja gor ali kaj, verjetno bi se itak hitro naveličal (še prej bi pa zmanjkalo denarja), ampak ko se na kupu zbere deset milijonov ljudi z vseh koncev sveta in vse bogastvo imperija, potem ima človek res kaj za videti. In kar je še najbolj nedoumljivo za enega povprečnega podalpskega balkanca, večina najbolj impresivne arhitekture in infrastrukture je bilo zgrajene v zadnjih dvajset, trideset letih. In še kar na vsakem koraku gradijo megaprojekte. 😮

No, da ne dolgovezim, gor sem bil cel teden, večere sem imel fraj, pa še eno celo soboto, tako da mi je nekaj tega uspelo tudi pofotkat.

P.S.: Če se komu lušta gledat fotke, jih je tukajle še ene miljavžnt.

Cvičkov maraton

No, za tamale je čričkov maraton, šest kilometrov okoli fabrike.

Načeloma razne “maratone” in podobne prireditve sicer sovražim iz dna duše in niti v sanjah ne bi pomislil, da bi se katere udeležil. Ampak… za otroke gre! Vsi prijateljčki in sošolčki so šli, pa bo menda ja šla še Zarja, je rekla.

Na štartu je bilo sicer nekaj treme. Pravzaprav skoraj ne bi štartala. Češ da je preveliko otrok in da bo padla in da ni sploh nič trenirala. Ampak je hitro minilo in na koncu je malodane šprintala za zmago. In se sekirala, ker da je prepozno začela šprint. 🙄

Bohnedaj, da bomo zdaj še kolesarske cote začeli kupovat! 😮

Veleposestnik in kmet

Po novem sem namreč točno to.

No, ne čisto, ampak za kosit je pa vseeno kar precej. Po zadnjih izsledkih rabim tri ure s kosilnico in še dobri dve z laksarco, skupaj šest, če je med obema polčasoma nekaj pavze. To je okoli bajte, ostalo pokosi sosed enkrat ali dvakrat na leto.

Krog čez Raduljsko gričevje

Začelo se je v redu. Sicer je bilo malenkost hladno (4° zjutraj), ampak sonce je obetalo, da bo do poldneva lepo ogrelo ozračje. Ravno prav za en fajn kolesarski treking.

Plan je bil najprej nekaj kilometrov po okoliških gričkih tja nekam proti Raki, mogoče proti Škocjanu, potem pa obrat v levo in še enkrat levo in po ravnem do sosedov. Da pogledam za kakšen vogal, kjer se še nisem vozil, in da se nabere kakšen kilometer več kot ponavadi, ko pičim kar najbolj ravno in direktno traso.

Prvi del sem vzel skrajno nedeljsko. Počasi, kot se le da, ampak do Rake se cesta ravno toliko dvigne, da je treba zašvicat. V takih situacijah nikoli ne vem, kako naj se oblečem. Po eni strani je bilo sonce tako močno, da bi že rabil kakšno kremo, po drugi strani je bilo pa tako mrzlo, sploh v senci, da bi se najraje obrnil in čim prej na toplo domov.

Če bi bil pameten, bi že takrat zavil levo v dolino, ampak sem, ne vem, zakaj, nadaljeval v smeri proti Bučki. Res lepi kraji, fotka ne pokaže prave slike:

Na kržišču z glavno cesto, ki povezuje Sevnico in Škocjan, je bil še en odcep, kjer je na tabli pisalo Štrit. Slišal sem že za Štritovsko jezero, pa sem šel pogledat. Luknja v zemlji, napolnjena z vodo, kjer lahko loviš ribe. Lepo.

Tako sem šel pravzaprav po daljši poti v Škocjan, vmes pa sem našel še en v nulo spedenan bajer s klopcami in vso možno piknik infrastrukturo. Ne vem, kako se reče, na zemljevidu ni označeno in nikogar ni bilo tam.

Škocjan je malo večja vas in malo manjša občina, vzorno urejena, ljudje so strašno pobožni, še najbolj zanimiva stvar v njej je pa štorklja:

V tej točki mi je bilo že jasno, da z originalnim planom ne bo nič. Kljub vozakanju v nedeljskem tempu in pavziranju na vsakem drugem ovinku je bilo očitno, da enostavno nimam kondicije za bicikliranje več kot nekaj deset kilometrov v kosu, pa še to samo, če je kolikor toliko ravno.

Namesto levo, sem raje zavil v desno, češ da ko enkrat prilezem čez hrib do Mokronoga, gre do doma itak samo še bolj ali manj navzdol. Pa še nikoli prej se nisem vozil po teh cestah, da bo malo bolj pestro. Skratka čez tisti hribček sem pririnil in evo ga Mokronog:

Do takrat se je že skoraj popolnoma pooblačilo in če je bilo prej samo hladno, je zdaj postalo naravnost ledeno. Mrzel veter je pihal itak že cel dan. Za spust v Mokronog sem oblekel vse, kar sem imel, pa se spet slekel (do Tržišča je še en hrib), še enkrat oblekel vse, na polno zašvical in se na koncu še enkrat preoblekel. Hvalabogu za avtobusne postaje.

Ni mi jasno, kako razni profesionalni rekreativci, ki jih mrgoli po cestah, to zmorejo. Oblečeni v tiste tanke, oprijete majčke in pajkice in jih v takem vremenu nič ne zebe?!? Kakorkoli že, ob reki Mirni se potem cesta res tako lepo narahlo spušča, da bi verjetno še jaz lahko držal spodobno hitrost, če ne bi bil takrat že čisto pečen.

Pa še vode mi je zmanjkalo in jedel sem samo nekaj malega za zajtrk, tako da sem bil do Boštanja že kar konkretno švoh. Slabo planiranje pač. No, v Sevnici so mi dali za jesti in za piti in potem je bilo itak samo še rutinskih 20km do konca kroga. Vseeno, do doma sem se komaj še privlekel.

Zemljevid je pokazal dobrih 80km, kar se ne sliši veliko, ampak za mene je v trenutni situaciji to očitno blizu zgornje meje. Potreboval sem nekaj čez 4 ure (povprečna hitrost krepko pod 20km/h), s tem, da sem vmes še dve uri stal. Višinske metre je nemogoče oceniti, ker je šlo po hribih nonstop malo gor malo dol, kakega posebnega vzpona pa ni bilo (najvišja točka pod 350m). Strava je sicer naračunala točno 1.072m, ampak mislim, da je bilo v resnici nekaj manj.

Lisca po moško

Vsako leto grem za novo leto na en konkreten pohod na Lisco. Če je le možno, celo pot iz Sevnice in nazaj. No, lani sem zadevo izpustil, letos pa smo šli trije na manjši sprehod od najvišjega možnega parkirišča, kar je bilo vse skupaj nič. Hodili smo dobre pol ure in potem vsaj eno uro, če ne še več, na mrazu čakali, da se prikaže prvo letošnje sonce. Nič od nič.

kolazZa kompenzacijo sem potem pred kakim mesecem opravil en tak pohod, kot se spodobi. Iz Zidanega mosta čez Veliko Kozje in Lovrenc do Lisce, potem pa dol do Cerja. Od tam sem se sicer pustil peljati, ampak bi šel komot tudi do Sevnice. No, to sem pustil za naslednjič.

Ne bi dolgovezil, tako da samo na kratko: bilo je zajebano. Tako se po mojem nisem namatral še nikoli. In to samo zaradi snega. Gor do Kozja je še šlo (čeprav tudi ni bil ravno sprehod), najtežji del je bil čez Lovrenc do uhojene poti na Lisco. Kakih 25cm južnega snega in nihče ni šel pred mano. Kot bi brodil po marmeladi.

Je pa bilo fajn.

2016 pod črto

Vem, en mesec traja, da se spravim spisat en kratek povzetek, ampak kakorkoli že.

V glavnem zadnji dan leta smo potem na hitro šli še na res zadnji zadnji sprehod na Grmado, tako da se je na koncu digitalnih štempljev nabralo vendarle 65 in ne 64. Za konec leta nas je bila enkrat za spremembo cela banda, vreme je bilo super in na sploh bi bilo fajn, če ne bi bili tamali tečni kot driska. Eh ja.

grmada65No, kar se tiče tistega povzetka leta. Leto 2016 si bom torej zapomnil po naslednjih faktih (v naključnem vrstnem redu):

  1. Prvič v življenju sem bil na Triglavu. Ni bila ravno lahka tura, ampak je šlo bolj gladko, kot sem pričakoval. Še posebej fajn se mi zdi, da smo šli v enem kosu, ponoči gor, zjutraj na vrhu in isti dan nazaj. Letos gremo ziher spet, pa še na kak drug vsaj na pol primerljiv hrib.
  2. Enkrat sem se kar konkretno potolkel, ko morje ni bilo dovolj globoko, skale pa pretrde. Na koncu mi ni bilo nič tako zelo hudega in drugih dolgoročnih posledic kot nekaj brazgotin ni, ampak nekaj centimetrov je manjkalo, pa imam občutek, da bi šel v večna lovšišča, ali bolj verjetno še kaj hujšega.
  3. Ozdravel sem. Se pravi imunski sistem se mi je popravil. Prejšnjih nekaj let sem na vsaka dva do tri mesece po teden ali dva odležal na bolniški, ko se je vsako navadno praskanje po grlu slej kot prej razvilo v razne bronhitise, angine in pljučnice, leta 2016 pa… nič. Na začetku leta sem sicer še bil nekaj malenkost prehlajen (ravno toliko, da sem prvič po dolgem času izpustil svoj tradicionalni novoletni pohod), potem pa sem odkril eno zadevo, ki se ji reče Imunoglukan (ali nekaj takega) in potem sem bil celo leto bolj kot ne zdrav. Ironično sem se letos na začetku spet nekaj malega prehladil, ampak tudi ni bilo nič hujšega.
  4. V rahli povezavi s 3. točko, pa se pomladanske alergije niso nič izboljšale. Kvečjemu gre vsako leto na slabše.
  5. Še ena zdravstvena. En dan me je tako vsekalo v križu, da se kaka dva tedna nisem mogel zravnati in normalno hoditi. In kar je najhuje, vsi so bili šokirani (vključno z dohtarco), da se mi je pri šestintridesetih to zgodilo prvič in da nisem niti vedel, da kaj takega sploh obstaja. Menda se ne da kaj dosti pomagati in da naj se kar navadim, češ da se bo še velikokrat ponovilo.
  6. Otroka smo uspešno spravili v prvi razred. Bravo naši!

Torej če povzamem povzetek, leto 2016 bo šlo v spomin v glavnem po zdravstvenih težavah in poškodbah. Se pravi, da sem zdaj tudi uradno star.