Plus pet

Od zadnjega javljanja sem bil na Grmadi še petkrat – dvakrat popoldne in trikrat dopoldne. Razlog, da nisem nič pisal, je v tem, da nisem nazaj prinesel nobene fajn fotke. In če nimam fotk, se mi ne da pisat.NEX6_0002_8804-8806Zdaj so dnevi že toliko daljši, da lahko skočim gor tudi med tednom in ravno še ulovim zadnje sončne žarke preden sonce pade dol.NEX6_0002_8879

Veliko boljše kot vstajanje ob nenormalnih urah na soboto ali nedeljo in vohanje megle. Samo, da je potem je treba dol hodit po temi.NEX6_0002_8812Sem že mislil, da se počasi začenja poznati izboljšanje kondicije. Eno popoldne sem gor lezel čisto spodobno hitro in brez težav in se pri tem še dobro počutil. Čas sem imel z lahkoto pod 40 minut, tam nekje 38 do 39 (nisem natančno gledal), kar je zame odlično. Ta teden je še celo ena kila šla dol na vagi.NEX6_0002_8838Ampak takoj naslednji dan pa ravno obratno. Mučil sem sem, komaj lezel, gor prišel v okoli 43 minutah in na koncu mislil, da bom na mestu mrtev dol padel. Čisto brez energije in vse me je bolelo.NEX6_0002_8862No, na koncu se je izkazalo, da se me je spet nekaj prijelo. Nekakšen prehlad.

NEX6_0002_8893Zdaj manjka samo še to, da se začne sezona alergij.NEX6_0002_8913

Bohorski slapovi – zimska edicija

Plan je bil prelaziti tri doline s slapovi, potegnit mimo bolnice na vrh in se na povratku ustavit še v koči. Bil bi kar konkreten pohod, kakih petnajst kilometrov gori doli naokoli v skoraj zimskih razmerah.NEX6_0002_8661Ampak ga ni bilo junaka, ki bi se javil za podvig. Enega žena ni pustila, drugega žena ni pustila, tretjega žena ni pustila, četrti pa bi sicer šel, ampak… ga žena ni pustila. Pusiji.NEX6_0002_8635Pa sem šel sam kot ponavadi. Plan sem moral že v štartu prepolovit in izločit vrh in kočo, ker sem bil brez motoriziranega prevoza in sem do izhodišča (in potem nazaj domov) bicikliral. Na srečo zjutraj ni bilo kaj dosti hladneje kot kakih minus osem, pa itak je samo kakih 20km v eno smer, tako da je kar šlo. Ampak kaki dve uri in nekaj energije človek tako vseeno izgubi.NEX6_0002_8712Večji problem za moje načrte je, da če sem sam, se na vsakih pet minut ustavim pri vsakem brezveznem kamnu in potem deset minut telovadim okoli njega s fotoaparatom. In gresta k hudiču še dve uri. Na koncu mi je v času, ki bi sicer zadostoval za originalni plan, uspelo oblaziti samo slapove in se v ravni črti vrniti na izhodišče.NEX6_0002_8665Bohorski slapovi imajo vsi po vrsti huda praslovanska imena. Prvi je Bojanca, leži na Stranjskem potoku in sicer ni največji, je pa po mojem najlepši. In dostop do njega je najbolj zanimiv, v zimskih razmerah mestoma celo malo adrenalinski.NEX6_0002_8688Pekel je takoj čez hrib na Blanščici in je najvišji in največji, ni pa v celoti gledano tako impresiven v primerjavi z Bojanco. Pa do njega človek pride skoraj v natikačih. Je pa nad njim ena zanimiva velikanska skala. Reče se ji Igla (zgleda zelo špičasto), ne vem pa, če se da gor zlest ali ne.NEX6_0002_8720Od Pekla do Ubijavnika je potem malo več hoje. Vmes se odcepi pot do Ajdnih peči, ampak še zdaj ne vem točno, kje. Mogoče na tem mestu, kjer sem naredil fotko. V vsakem primeru bo treba pogledat kdaj, ko bo več časa.NEX6_0002_8738Ubijavnik je na Dobrovškem potoku, ki sicer nima ne vem koliko vode in je zato najmanjši od bohorskih slapov. Je pa precej divji. Pod njim so raztreščene skale in hlodi kot v apokalipsi. Pa vsakič ko sem tam, je pot drugačna in skale drugače razmetane in zadnje čase je že kar umetnost, da se prebiješ do njega. Kot da bi tam živel kak velikan, ki vsako noč malo za zabavo prestavlja kamenje sem in tja.NEX6_0002_8750Včasih je bilo pri slapu ledeno plezališče. Ne vem, če ga še uporabljajo ali ne. Mrzlo je bilo v zadnjih dneh dovolj, ampak stena je bila vseeno samo napol pripravljena. Mogoče ni bilo dovolj vode?NEX6_0002_8748Bojavnik je na Dovškem potoku v sosednji dolini in je malo bolj od rok. Tudi tokrat ga nisem videl in ga verjetno še nekaj časa ne bom. NEX6_0002_8768Je bil pa sendvič dober.

Nekaj novega

Tolikokrat sem že bil na tej Grmadi, pa še vedno se kdaj pa kdaj kaj novega najde. Zadnjič sem ugotovil, da se z ene točke in če je vreme tapravo, med bohorskimi hribi vidi celo  en majhen košček Kamniško-Savinjskih Alp.NEX6_0002_8780Za fotkanje je pa po toliko obiskih in toliko lepih razgledih vreča z motivi že skoraj prazna, tako da si zdaj že malo izmišljujem in postane še antena dovolj dober motiv.NEX6_0002_8782Vreme je bilo tokrat spet tipično zimsko z mrazom v dolini in močno inverzijo zgoraj. Spodaj minus, zgoraj pa sonce in čez deset. Je pa bilo tokrat namesto morja megle spodaj morje smoga.NEX6_0002_8785

Stoječki

Ko sem začenjal z domačim razvijanjem črnobelih filmov, je bilo vse skupaj bolj tako tako. Vse polno enih napak in nepravilnosti, od flekov in belih pikic do slabega kontrasta in velikega zrna itd. Potem sem naletel na metodo t.i. “stand development” in čudežno je bilo vse za 1000% bolje. Ne dobiš sicer optimalnih rezultatov, je pa trotlziher in nekaj garantirano pride ven. Pa še enostavno je, samo namočiš film v močno razredčen razvijalec in pustiš stati kako uro ali tam nekje. Vmes lahko enkrat malo obrneš ali pa tudi ne, sploh ni tako važno.0063_Arax_02Ampak so vseeno problemi. Včasih so fotke ok, včasih manj ok, odvisno od različnih faktorjev. Vedno je pa par istih napak. Film je neenakomerno razvit, na eni strani bolj, na drugi manj, s prehodom vmes. Predvidevam, da se zaradi odsotnosti obračanja več razvijalca nabere pri dnu posode. Tako so fotke recimo ob enem robu temnejše in bolj kontrastne, ob nasprotnem robu pa svetlejše in bolj flah, kar je precej težko popravit pri skeniranju. Pri samostojnih fotkah še ni tak problem, pri tistih mojih kvazi panoramskih triptihih je pa zelo moteče.0063_Arax_03Druga stvar je, da se ob močno kontrastnih robovih na fotki in še posebej na robu samega posnetka, če je na fotki recimo svetlo nebo ali sneg, pojavijo svetlejši robovi oziroma sij (glow). Nekako tako, kot če na digitalu delaš hdr in pretiravaš z nastavitvami. To je pa sploh nemogoče kompenzirat z obdelavo.0063_Arax_04-06Poleg tega se globalno gledano kontrast preko posnetka precej izenači in pridejo ven zelo nekontrastni negativi, ki jim je treba pri skeniranju kontraste navijat, kar na koncu pomeni bolj opazno zrno. Še posebej se to pozna, če je sama scena že v osnovi nekontrastna (recimo v meglenem vremenu).0063_Arax_07Včasih sicer film uspe bolje, včasih slabše. Zadnja rolca spada krepko v to tadrugo kategorijo. Res, da tudi vreme ni bilo ravno idealno, ampak sem znal že v bolj gnilem dobit kaj boljšega ven. Tokrat mi ni niti ena fotka ne vem kako všeč. Že sami motivi niso kaj ekstra, potem pa sem se moral ubadat še s popravljanjem napak zaradi razvijanja, kar se mi niti ni dalo (očitno).0063_Arax_08-10Imam pa še par idej, tako da obupal ravno ne bom. Za naslednjih par filmov bom prešaltal spet na klasične recepte za razvijanje, pa da vidimo, če bo kaj napredka. Ali pa bo treba še izboljšat mojo tehniko “stoječega razvijanja”.0063_Arax_11Aja, fotke sem posnel sicer na mojem prvem letošnjem sprehodu na Grmado.

Že štiri zvezdice

Kar hitro jih zbiram, tele sprehode na Grmado. Zdaj so na računu že štirje, pa smo šele sredi januarja. Tudi ta teden sem šel gor v soboto in nedeljo, vendar tokrat obakrat zjutraj.NEX6_0002_8445V soboto je bil sončni vzhod krasen. Megle je bilo za cel ocean, in še zgoraj se je vlekla čez hrib, ko je prišlo sonce gor, je bilo pa naravnost čudovito.NEX6_0002_8456-8458V nedeljo je bilo pa samo mrzlo, pa še malo bolj pozen sem bil, tako da se niti ni splačalo slikat.NEX6_0002_8486

Prednovoletni morski izlet

Tik pred koncem leta 2015 smo šli malo pogledat, če je morje še slano. Za dva dni, samo za spremembo klime. Kaj veliko ni za napisati. Rovinj je lep kraj, vreme je bilo lepo, kopali se pa nismo.

Prvi dan je bila sicer megla, drugi dan pa čudovito sonce. Striček, ki je prodajal spominke, je rekel, da se je tako lepo spucalo prvič po treh mesecih. Vseeno, mrzlo je bilo tako ali drugače, vsaj če si take bolj zmrznjene sorte.

Tako da kaj veliko nismo počeli. Malo smo se sprehajali, malo hranili galebe, veliko jedli, v glavnem smo se pa trudili, da se kdo ne bi spotaknil ob kakega talijanskega penziča. Na tisoče jih imajo.

Fotke:

PeakCheck je zalaufal

No, pa sem le začel. Enkrat v soboto, enkrat v nedeljo, skupaj že dve štempiljki v knjižici. V soboto sem se na vrhu Grmade ustavil bolj spotoma, ker sem bil na malo daljšem sprehodu po hosti s tavelikim aparatom in stativom, danes pa bolj standarno na hitro gor in malo manj hitro dol.NEX6_0002_8402Vreme je bilo obakrat gnilo, da bolj ne bi moglo biti. Sneg se pospešeno tali in se spreminja v blato, čez hribe in doline se pa vleče tako gosta megla, da se je ne bi sramoval niti palček Smuk. No, danes je pa čisto na vrhu (zadnjih 50 metrov) vendarle bil en čisto drug svet. Tisti, ki obstaja nad meglenim kovtrom, kjer je sonce in kakih deset stopinj več.NEX6_0002_8408Zanimivost. V soboto sem se pri sestopu na najbolj strmem delu mimo vinograda še drajsal po riti (ups), danes so tam že čisto nove, frišno postavljene stopnice! Vsa čast majstrom, kdorkoli že so.NEX6_0002_8401Ampak vremenu in komaj prehodnem terenu navkljub je obisk kar zgleden. Samo čekiralo se nas je včeraj pet, danes štirje in še nekaj več jih je bilo napisanih v knjigici. Danes je gor prilezla še cela skupina penzičev, kakih 15 komadov ali tam nekje.NEX6_0002_8416Mislim, da bo kar šlo tole lazenjem na Grmado letos. Še med tednom bo kdaj treba.NEX6_0002_8436

Praznično slikanje

Zarjo je vedno težje slikat. Sploh se ne pusti več. Fotkanje za tradicionalne praznične čestitke za familijo je komaj šlo skozi.NEX6_0002_8130Pa vsako leto je treba bolj improvizirati. Tokrat sem uporabil namizno lučko in zložljivo podlogo za sedenje z alufolijo na eni strani. :lol:NEX6_0002_8139Je pa vseeno kar fajn izpadlo. Pri petih že malo zna upoštevat navodila za poziranje. :)NEX6_0002_8140Ampak za več kot kake tri fotke še nima potrpljenja.

Novim zmagam naproti

Tisto leto, ko sem si za cilj zastavil, da vsaj enkrat na teden tako ali drugače zlezem na Grmado (in mi je to na koncu z lahkoto tudi uspelo), sem držal kolikor toliko normalno formo. Pa še nekaj lepih fotk mi je spotoma ratalo. Lani nisem imel nobenega cilja in je šlo posledično vse rakom žvižgat. Še pred koncem leta sem rekel, da tako ne gre več in da bo treba v letu 2016 spet malo bolj migati in si zato zastaviti nek podoben izziv.

Čisto slučajno je Grmada opremljena s PeakCheck škatlico, kar je fajn za motivacijo, če nič drugega. Letos sem se odločil, da posebnega cilja sicer niti ne bom imel. 52 vzponov se je izkazalo za prelahko nalogo, po drugi strani pa bi bilo 100 ali kaka druga okrogla številka verjetno preveč. Recimo takole na približno, da si želim v tem letu v svojo PeakCheck “knjižico” zabeležiti 52 vpisov ali več, v povprečju enega na teden. Toliko bi jih moral nabrati brez težav, največ seveda na Grmadi, enih par verjetno na Lisci in mogoče še kakšnega kje drugje. Vse, kar bo več kot 52, bodo bonus točke. Bomo videli.

Ključek sem naročil po pošti in ker ga je poštar nosil kake tri ali štiri dni, nisem mogel čakat in sem šel enkrat kar tako na suho preverit stanje. To je bilo enkrat sredi decembra, ko smo imeli še zgodnjo jesen. Bilo je lepo sončno vreme (razen v dolini, tam je bila megla) in ne premrzlo. Naslednji dan me je malo praskalo v grlu, čez nekaj dni sem začel kašljati in potem se je zadeva razvila v nekakšno pljučnico. Dobil sem dvojno dozo tahudih antibiotikov, po treh tednih pa še vedno po malem pokašljujem.

Toliko o letošnjem izzivu.