Sony NEX-5, Minolta MD Rokkor 50mm/1.4 pri f/2.8, 1/60s, ISO200

Ja, vem, toliko sladoleda je skrajno nezdravo. Ampak kaj češ, drugače ne gre…

Sony NEX-5, E18-55mm/3.5-5.6 pri 24mm, f/11, 1/320s, ISO200

Danes je bilo vreme tako perfektno, da je že kičasto. Perfektno za en krog s kolesom, pa na kosilo in sladoled. Kar smilijo se mi reveži, ki morajo v teh dneh gniti v svojih avtomobilih v stoječi koloni čez celo mesto.

Sony NEX-5, CZJ Flektogon 35mm/2.8 pri f/2.8, 1/160s, ISO400

Danes sva z Zarjo ostala sama doma. Do konca tedna! Zdaj lahko počneva, kar hočeva. Lahko skačeva po kavču, lahko jeva, kar hočeva, lahko greva spat dve uri po risanki, lahko se celo ne umijeva za ušesi! No ja, pravzaprav to ni čisto nič drugače kot sicer.

Aja, fotka je pa spet ena tistih, ko ni nobene druge možnosti, pa pokličem hladilnik na pomoč. V bistvu je že kar lepa serija ratala, je že precej sadja končalo pod mojo giljotino. Naslednjič bo verjetno treba že zelenjavo rezat.

Sony NEX-5, Minolta MD Rokkor 50mm/1.4 pri f/1.4, 1/80s, ISO3200

Včeraj je umrl sosed. Nisem ga dobro poznal, kot po štirih letih velja pravzaprav za praktično vse sosede, tako da kaj pametnega ne morem povedati. Star je bil komaj petdeset let. Bil je zdrav, vsaj videti je bil zdrav. In v dobri kondiciji. Menda je kar zaspal pred televizorjem in se ni več zbudil. Da se človek zamisli…

Sony NEX-5, Minolta MD Rokkor 50mm/1.4 pri f/2.8, 1/1250s, ISO400

Danes nismo šli nikamor daleč, samo na Libno (skoraj) ni nazaj. Je pa Zarja skoraj celo pot do gor prehodila sama, kar tudi ni kar tako. No, dol se je pa pustila nesti.

Glede na to, da je moja športna kondicija na tako nizki točki, kot že dolgo ne, in da poleg tega nimam niti primernega kolesa za take podvige (traktorske gume ipd.), sem rekel, da bom šel ekstremno počasi in vmes delal dolge pavze za počitek, pa če traja tri dni, da pridem do tja. V ta namen (za krajši čas med odmori namreč) sem s sabo vzel beležko in kuli. Nazaj sem prinesel oseminšestdeset strani zapiskov, ampak naj me poči strela in grom točno tukaj in zdaj, pa še enkrat čez pet minut, če se mi da vse to prepisovat, tako da dajem tu gor samo nekaj  fotk in zelo kratek povzetek celotne odiseje: ja, splačalo se je, v treh dneh in pol nisem niti enkrat kihnil.

Aja, za anale, kolesarjenja je bilo za slabih 250km in nekaj manj kot 3000 višinskih metrov. Rit je presenetljivo še kar v redu prenesla.

Sony NEX-5, Minolta MD 135mm/3.5 pri f/5.6, 1/640s, ISO800

Na to sem tudi alergičen, žita in trave. In to mislim, da mi škodi še najbolj od vsega. Še ipsiloni komaj kaj pomagajo. Na današnji fotki je ječmen, vsaj zdi se mi, da je, lahko pa, da je tudi kaj drugega, kdo bi vedel.

Sony NEX-5, CZJ Flektogon 35mm/2.8 pri f/2.8, 1/80s, ISO400

Dež imam rad. Res, da je človek malo moker, če dežuje, včasih tudi blaten, ampak to je majhna cena, ki jo je potrebno plačati za dobrobit, ki jo dež prinaša. Vsak deževen dan v teh mesecih je za mene en dan oddiha.

Sony NEX-5, Exakta 24mm/2.8 MC pri f/5.6, 1/30s, ISO400

Najboljši. Vsi okusi so dobri, pa kepice so velike. Fajn.

Sony NEX-5, Minolta MD Rokkor 50mm/1.4 pri f/2.8, 1/160s, ISO200

Podobno fotko sem naredil že pred časom, ampak od takrat so zraven smeti zabetonirali prostor velikosti kakih 6×6 metrov, okoli dvignili ograjo in kontejnerje prestavili notri. Češ da bo menda malo lepše vse skupaj. Ko so bili kontejnerji še prazni, sem slučajno ujel pogovor neke ušminkane ženskice v fensi cotah, visokih petkah in z ogromnimi sončnimi očali, kako je podobno opremljeni kolegici, ki je bila očitno na obisku, razlagala, da je bilo okoli smeti prej “ogabno”, takoj zatem pa je plastično vrečko neke svinjarije zabrisala zraven prvega kontejnerja. Verjetno ji je bilo preveč ogabno dvigniti pokrov ali kaj vem, kaj. Kakorkoli že, po nekaj tednih zadeva zgleda takole. Komentarja nimam.